Nujnost poezije

Petra Majdič teče, še preden je jasno ali je zmagala ali ne, televizija njena prizadevanja prevede v dramatiko in poezijo. Ko je prva ali druga ali tretja, Petra samo pove svoje vtise in Slovenci smo srečni ob čustveni razsežnosti novih uspehih. Tina Maze nastopa v več disciplinah. Novinarji vedo, da ne more nenehno zmagovati in to jih močno skrbi. Vendar ob Tininih stopničkah eksplodirajo v stare in pritajenem navdušenju. Desetletja dolgo so alpske discipline polnile slovenske medije. Danes nam ostaja Petra, ki teče, teka pa se pravzaprav ne da spremljati ure in ure, pa Tina, ki vedno pripelje v dobri minuti na cilj, res čakamo, da bo peljala prvič, pa potem še drugič, ampak jasno je, da nam športne redakcije ne morejo nadomestiti tretjega programa in političnih bojev v državnem zboru. Tu naletijo mediji tudi na resno praktično preizkušnjo: zakoni so postali zapleteni, polni so izključujočih si podrobnosti. Ko poslanci razpravljajo o njih, nizajo množice številk, ki si jih televizijski gledalec ne more kar tako zapomniti. Vse drugače je bilo, ko je v časih Ivana Cankarja ljubljanska Drama servisirala slovensko politiko. Če ni Slovencem že kar Cankar povedal, da so „hlapci, za hlapce rojeni“ in kaj podobnega, so njegovi junaki na odru sporočali javnosti točno tisto, kar bi javnost slišala, če bi takrat človeštvo že poznalo televizijo. Tudi štirideset let kasneje so bili Cankarjevi junaki še vedno glavne politične zvezde. Vsaj v gledališču. V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ni bilo gledališke predstave brez političnih namigov. William Shakespeare, Jean Paul Sartre, prej omenjeni Cankar, pa irski dramatiki, vsi so nenehno razkrinkavali nedemokratičnost in avtoritarnost sistema in se borili za svobodo in pravico do izražanja. Domači dramatiki so se utapljali v simboliki, v aluzijah in parodijah, v pravljicah in ideoloških diskusijah so se borili za lepši jutri in napredek človeštva. Ne bom navajal dramatikov, da ne bom kakšnega po nemarnem izpustil. Tudi ko je napočil čas Demosa, zadnje čase ga pogosto omenjajo, z njim pa večstrankarski sistem in slovensko osamosvojitev, sem pričakoval, da bo repertoar ljubljanske Drame počasi razkrinkal slovensko in jugoslovansko sodobnost in bo zato nekako takšen: Najprej „Neuvrščeni, Tito Nehru, Naser“, potem „Pučnik v samici“. Potem: „Kavčič in avtocesta“. Potem „Rankovič prisluškuje Titu“, potem „Kim Il Sung na obisku v Ljubljani“, potem „Fidel Castro in Stane Dolanc na Brionih“, potem „Tito brez Jovanke“, potem „Ustje Donave, potem „Berlinski zid“, potem „Miting v Ljubljani“. Na koncu pa še „Solze Sonje Lokar“ in pretresljiva drama „Rudi Šeligo osvaja televizijo“. Nekaj bi bile tragedije v petih dejanjih, drugo komedije s petjem in plesom, tretje prijazne, vendar močno angažirane meščanske komedije. Še danes mi ni jasno, zakaj se je gledališče odločilo, da se v politiko ne bo več spuščalo. Da, dvajset let so pridno igrali „Za narodov blagor“ in „Macbetha“ in mirno so dovolili, da se Cankar in Shakespeare še kar naprej ukvarjata s politiko. Roza je dodal Nerona in Ivo Svetina Zaratustro, ko bi naj končno obdelal Sadama Huseina. No, ko je Ivo Svetina napisal „Pot v Jajce“, to je, igro o Kidriču in Kocbeku, se je izkazalo, da gledališča nočejo hoditi nazaj v zgodovino, nočejo razkrinkavati zgodovine, ker bi pri tem morale razkrinkavati politiko in tako so Svetini črtali domala ves tekst. Gledališče zadnjih dvajsetih let je bilo najbolj dosledno usmerjeno proti praktični politiki. Vendar tudi pisatelji poezije in proze so sledili gledališču. In vsi igrani televizijski izdelki in posebej še igrani filmi so se lotevali mnogih poetičnih tem, nikakor pa niso analizirali slovenskih političnih strank, te stranke, ki so si sproti zamenjavale imena, podajale Dimitrija Rupla in še druge druge zveze na političnem nebu, vse te stranke se niso prikazale na odrih, v knjigah, v filmih niti toliko kot v davnih Cankarjevih časih! Nujno je potrebno nekaj ukreniti. Že v okroglih mizah na televiziji advokati, sodniki, šefi policije in visoki uradniki z ministrstev razpravljajo, kako ni dovolj kriminalnih serij, ki bi končno povedale Slovencem, kako poslujejo tajkuni in seveda ponudile navodila, „kako postanem tajkun“, „kako se obnašam, ko so me ulovili“ in seveda, „kako spravim denar na Sejšele“. Če ni ustreznih serij o tranziciji, je mlade generacije ne morejo etično doživeti. Ne vejo niti tega, kako naj najamejo kredit, da bodo kupile domače podjetje. Kaj šele, da bi jih kakšna serija poučila, kako se je potrebno boriti s tisoči delavcev, ki hočejo šest sto evrov plače in delovna mesta in nočejo biti na čakanju. Vsakemu Slovencu je jasno, da mora smučati ali igrati kakšen skupinski šport, če hoče priti na televizijo. Če ne eno ali drugo, pa kandidirati za politika. Vendar deset tisočim mladim nenehno jemati možnost, da bi podoživljali svoje najljubše junake, tiste, z lestvice sto najbogatejših Slovencev in da bi trepetali z njihovimi televizijskimi upodobitvami v strašnih srečanjih s sodniki, Dragom Kosom, parlamentarnimi komisijami, nevoščljivimi nekdanjimi partnerji? V okroglih mizah poteka boj za pravico in pravno državo nedramatično in prav nič poetično! Če so se gledališče, poezija in proza zadnjih dvajset let izogibale politiki, ni nobene možnosti, da bi se še naprej izogibale bančnim, sodnim in zdravstvenim dramam. Cankar, Shakespeare in Sartre niso pisali ne o Šrotu, ne o Golobiču, zato moramo končno pozabiti nanje.