Primer Haitija

Potres na Haitiju je zasedel najrazličnejše televizijske programe. Samo nekatere najznamenitejše televizije velikih držav se ne dajo in vpletajo še svoje probleme. Vendar podrte hiše, zasuti otroci, trupla na ulici, ljudje, ki bodo umrli zaradi odprtih zlomov, reševalci in vojaki, posebni dopisniki – vse to je za dalj časa odrinilo kakršnakoli svetovna dogajanja. Če sploh so možna svetovna dogajanja, ko imamo primer Haitija kot posebno značilno svetovno dogajanje: potres uniči glavno mesto in še nekaj mest. Na severu Haitija pa pristajajo ladje s turisti in turisti si privoščijo kopanje na plažah in nakupovanje spominkov. Turizem bi lahko – seveda pred potresom – rešil Haiti. Turizem pomeni blagostanje in napredek in ko državi gre dobro, je urejena in urejenih držav potresi ne morejo tako katastrofalno prizadeti. Primer Haitija pove, da mora drža biti pripravljena daleč prej, kot pridejo potresi in druge naravne katastrofe. Da bi bila pripravljena, so potrebni tisoči zakonov, pravna država, banke, policija in morda še vojska. Vojska lahko pomaga vzpostavljati red. Vojska sicer ne more poskrbeti za milijone brez strehe nad glavo, tudi ne za sto tisoče poškodovancev. Vojska je navajena pokopavanja trupel, vendar ne, če jih je hkrati na tisoče! Zdi se, da vojska dobro posluje takrat, kadar je ekskluzivna organizacijska sila. Ravno primer Haitija, nenehno ponavljan po televizijah, na s prepričuje, da ko potres podre več mest in pokonča deset tisoče ljudi, vojska lahko vzpostavi red, brez katerega ni mogoče dovažati hrane in vode in ni mogoče zdraviti ranjencev. Tu si seveda ne moremo kaj, da ne bi primerjali števila ameriških vojakov v Iraku in Afganistanu. Tu, na Haitiju, jih je desetkrat manj. Resnično moramo biti optimisti, da verjamemo, kako bodo ameriški vojaki, vzpostavili red na letališčih in cestah in red za milijone ljudi, ko jim v Afganistanu in Iraku stvari ne gredo od rok. Medtem predsedniki nekaterih držav že zmerjajo ameriške vojake, da nameravajo na Haitiju ostati dolgo, celo desetletja dolgo. Kar bi seveda utegnilo spominjati na okupacijo. Kar za Haiti sploh ne bi bila posebna novost. Če primerjamo število ameriških vojakov, ki naj rešijo popotresni kaos med vsaj tremi milijoni ljudmi na Haitiju, se takoj lahko vprašamo, kako potemtakem bistveno več tisoč ameriških vojakov vzpostavlja red v Afganistanu, v razmerah, ko jim nasprotuje organiziran nasprotnik. Se pravi, v pravi vojni. Ne morem se znebiti vtisa, da v pravi vojni vojaki porušijo toliko, kot lahko potem v miru prepustijo lokalnim oblastem. In pobijejo toliko, da tudi ni potrebno množičnih skupinskih pogrebov. Nasprotnik pa z ameriškimi napadalci previdno sodeluje. Gaza, Irak, Afganistan delujejo v primeri s Haitijem kot urejene in do neke mere nadzorovane zgodbe. Dokaz več, da so vojne sicer zlo, potres pa totalno in absolutno zlo! Misel, da so vojske lahko namenjene reševanju in da so kdaj pa kdaj koristne, služi tudi kot primer in dokaz, da pravzaprav človekoljubne organizacije, pa naj jih je še toliko in naj dovažajo pomoč s vsega sveta, pravzaprav niso tisto bistveno, tisto red proizvajajoče, tisto, kar lahko nadomesti administrativno oblast, ki ji je potres podrl upravna poslopja in zasul računalnike! Nenadoma smo zvedeli, da je bilo na Haitiju že tako ali tako tri sto osemdeset tisoč sirot. Zdaj je sirot čez pol milijona. Razvitim državam je že uspelo spremeniti nekatera pravila o posvojitvah. To je seveda zelo lepo in ganljivo. Ampak na tem primeru zvemo, da v prav vseh primerih nerazvite države pač ne morejo poskrbeti za svoje otroke in da so ti otroci bogastvo, ki je pravzaprav potrebno za reševanje medgeneracijskih težav v razvitem svetu. Najhujši in najgrozljivejši primer nam ponuja Haiti z naštevanjem kratkih zgodb: kako je preživel eden od štirih družinskih članov ali sta preživela dva od petih. Televizije tega sveta nam v želji, da bi pospešile dobrodelnost, štiriindvajset ur na dan prikazujejo primere, kako so popolne in zaključene družine lep etični model razvitih držav in da so v vsem ostalem svetu možne samo, če ne pride do katastrofalnih potresov. Ali česa podobnega. Zakaj potem v razvitih deželah sami ne delajo otrok in ne skrbijo za njihovo socialno zavarovanje, zakaj se morajo razmnoževati ljudje na Haitiju brez pravega zdravstva in s takšnim potresnim tveganjem? Naj nekatere dele sveta prepustimo turistom in otrokom? Haiti nam služi kot primer, da vojske delujejo počasi in na zelo drag način. Haiti nam služi kot primer, da naj države, pa četudi so otoške, ne služijo svojemu obrambnemu sistemu, pač pa predvsem turizmu, da bodo bogate in varne. Ko v porušenem pristanišču tisoče ljudi s čolnov pleza na ladjo, ki ima kapaciteto šest sto ljudi, vidimo nazoren primer, kako je ob katastrofi malo pomemben avto, ker pač zmanjka bencina in ceste niso prevozne in kako letalo nič ne pomaga, če so letališča prepolna. Pač pa ladje lahko razvozijo milijone ljudi v nepoškodovane, četudi morda ne ravno turistične kraje. Samo imeti je potrebno ladje. Veliko ladij. Ta primer z ladjami za Slovenijo seveda ni primerena, ker Slovenija ni otok. Slovenija ima devetintrideset cestnih tunelov. Ti so naše upanje. Ni in ne more biti potresa, ki bi jih zamašil vse hkrati.