Ukinitev vojske, osebni vtisi in spomini

Jaša Zlobec je bil nepopisno živčen. Upravičeno. V Zbor združenega dela prve demokratično izvoljene skupščine je prišel obrambni minister Janša Janša, razložil je zakon o teritorialni obrambi. Jaša Zlobec se je takoj zapičil v določilo, da smejo teritorialci v nujnih primerih za potrebe vojske zapleniti osebne avtomobile, avtobuse, vozove s konji. Jaša Zlobec je spomnil Janeza Janšo na njuno skupno mirovniško napadanje JNA in zelo čustveno zahteval, da naj bo za večne čase nezakonito jemati civilistom osebne avtomobile, traktorje, vozove s konji in podjetjem avtobuse. Na mojo misel, da v primeru napada na Slovenijo, čeprav se česa takega seveda ne more zgoditi, bodo tudi teritorialci morali narediti pač kaj nezakonitega, sta me oba, Jaša in Janez nekulturno ozmerjala. To me je močno razjezilo, šel sem na govorniški oder in povedal, da za obrambo domovine naj teritorialci postavijo v barikade karkoli, celo dragocene buldožerje in nove avtobuse. Zbor združenega dela mi je pritrdil, Janez Janša je zasijal od sreče in zadovoljstva. Tisti hip sem rešil samostojnost Slovenije. Če teritorialci ne bi smeli nastavljati fičote, stoenke in kamione pod tanke, kdo ve, kako bi se vse končalo. Naslednji amandma je govoril o uvedbi predvojaške vzgoje v osnovne in srednje šole. Janez Janša, kot je znano, sam profesor tega predmeta, si je dal duška. Jaša Zlobec pa na robu živčnega zloma: namesto pouka mirovništva, bi osemletkarji naj hodili na strelske vaje, skakali na tanke in vadili metanje ročnih bomb? Čustva v parlamentih ne pomagajo. Videl sem, da so gospodje poslanci bolj in bolj nerazpoloženi. Moral sem na oder in razložil sem, da tako odlični obramboslovci, kot je to naš obrambni minister, nikoli ne pridejo v razred, jih pač ni dovolj za tisoče razredov. Predvojaška vzgoja je skrajno dolgočasen predmet, rezerviran za upokojena »vojna lica« in ta predmet ne sodi v učni proces, v novi demokraciji se bodo otroci učili predvsem matematike in angleščine, da bomo najrazvitejša država na planetu. Poslanci so sprejeli amandma Jaše Zlobca in predvojaška vzgoja je v hipu za vedno izginila iz osemletk in gimnazij. Tik za tem je prišel k meni sam obrambni minister in mi rekel: »Ti si poslanec Demosa? Boš že videl hudiča!« Opazil sem zadrževane solze v njegovem očesu. To me je samo razveselilo, lepo je, če za obrambnega ministra svoje koalicije lahko misliš, da je občutljiv, čustven in da mu je veliko za predmet, ki bi ga naj poučeval. Ker sem trdno verjel, da si Slobodan Milošević želi samo enega, namreč, da nažene Slovence iz Jugoslavije, sem dojemal oba mirovnika, Janeza Janšo in Jašo Zlobca kot plesniva stranska proizvoda nesrečne Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije in tiste smešne ZSMS, Zveze socialistične mladine Slovenije.

Moram reči, da sem začuden, ko tudi leta 2010 revija Mladina tako strumno in ponosno sledi svojemu nekdanjemu komentatorju Janezu Janši. In tudi nekdanjemu komentatorju Džuli Švigi. Zahteva, da nekdo ukine vojsko, je sicer brez pomena, deluje pa lepo prijazno in nostalgično! Če bomo izstopili iz Nata in ukinili profesionalno vojsko, ki, roko na srce, res deluje potratno in nekam čudaško, se bo nemudoma našel kdo in uvedel predvojaško vzgojo v izobraževalni sistem. Namesto telovadbe in suvanja krogle bodo šolarji žulili paradni korak, nočna streljanje z mitraljezi, kopanje obrambnih jarkov, spuščanje bojnih plinov. Če državo hoče nekdo napasti in če se ljudje hočejo braniti, je že dobro, če je kje kakšno skladišče orožja in je morda izurjen oficir, ampak to ne igra posebne vloge. Navadno nastanejo paravojaške enote iz česar koli, samo, da imajo jasen cilj, na primer, pretepanje požrešnih delavcev, ki hočejo zvišanje najnižjih plač in redni letni regres! Predlogi, da bi zdajšnji vojaki v vojašnicah poskrbeli za upokojence, rekonvalescente in morda še pripadnike manjšin, je brca v temo! Strumne uradniške hierarhične avtoritarne organizacije, kakršna je prav gotovo vsaka vojska, bi takoj zaznale kdo so največji sovražniki današnje slovenske družbe in njenega razvoja: to so brez dvoma upokojenci! Dvomim, da bi jih potem izselili v Tibet! Še dobro, če bi jih med atomske odpadke ob Krški atomski elektrarni!

Že v Drnovškovih časih sem javno predlagal, naj postane Janez Janša minister za šolstvo in šport. Gotovo bi uspešno prodajal košarkarje, hokejiste in nogometaše, pa tudi izvoz mladih doktorjev znanosti bi končno stekel. Vendar ti mandatarji so vedno tako neprevidni, vedno izberejo ministre v dobri veri, da se bodo znašli na področju, kjer so desetletja poučevali študente in hodili na simpozije in stresali nepraktične nasvete po časopisih. Ko sem nekoč v tistih slavnih devetdesetih letih skušal Franceta Bučarja prepričati, naj me zrine za ustavnega sodnika, se je razjezil: »Saj nimaš pojma o pravu!« mi je rekel. »Saj ravno zato! Prav bi jim prišel!« sem rekel: »Nekdo mora biti normalen!« Ne morem vam našteti, kaj vse bi bilo drugače, če bi mi takrat moj predsednik skupščine prisluhnil!