Vojska, podaljšek politike

Makedonija ne more v Evropsko unijo in Nato, samo zato, ker Makedonci precej po nepotrebnem trdijo, da so Makedonci in slavijo Aleksandra Makedonskega. Kdo jim vstop preprečuje? Grčija, ki se odlikuje po resnem prizadevanju, da bo bankrotirala in uničila evro. In kaj jo žene pri vsem tem? Prepričanje, da je bil Aleksander Makedonski Grk. Če si ogledamo vse balkanske države drugo za drugo, bomo vedno naleteli na podobne mite iz preteklosti. Na primer, Slovenija. Slovane so v naš prostor pripeljali konjeniški narodi Huni, Avari, Bolgari, Hrvati. Tri sto let po prihodu Slovanov so Avari še vedno vdirali v Karantanijo in igrali gospodarje in sploh bili neprijetni. Karantanci so poklicali na pomoč Bavarce, ti pa so zahtevali oblast. Ker so poizkusili svojo nekdanjo konjenico zamenjati z bavarsko konjenico, so se morali Karantanci vojskovati še proti pokristjanjevanju in na koncu so izgubili samostojnost. Nekaj sto let se predniki Slovencev borijo proti Turkom, samo zato, da branijo Evropo, da se velesile lahko vojskujejo med sabo in osvajajo daljne dežele. Slovenci smo bili del avstrijskega cesarstva šest sto let in zdaj smo del Evrope. Morali bi imeti prav močno vojsko, da bi se lahko vojskovali proti vojni v Afganistanu. Ni pa jasno, koga bi lahko poklicali na pomoč proti Natu in njegovim previdno oddaljenim vojnam. Če bi Slovenci imeli kakšno izrazito gospodarsko politiko, bi seveda imeli tudi zunanjo politiko in če bi imeli zunanjo politiko, bi morali imeti tudi vojsko. Vojska ima vedno dve nalogi, pomembna je za zunanjo politiko, potrebno je pa tudi za notranjo politiko. Zunanja politika pomeni, da država uredi sodelovanje s svojimi sosedi. Če smo že v Evropi, bi človek pričakoval, da bo to šlo brez posebnih zapletov, tako rekoč mimogrede. Vendar nič ne kaže, da bi šlo vse skupaj tako zelo gladko. Banke že povezujejo več različnih sosednjih držav, pri železnicah in cestah in plinskih terminalih se pa že zaplete. Je k sreči že jasno, da tu tudi z vojsko ne bi mogli ničesar narediti. Torej ostane vojska pomembna samo za notranje zadeve. Vojska je nujna, da država lahko nakupuje orožje. S tem preizkuša, koliko njena administracija sploh zna nakupovati in preverjati, kaj je sploh kupila. Ob pregledu dogajanja v preteklih tednih opažamo, da vojska, policija, pravosodje, zdravstvo služijo opoziciji, da napada vlado. Obenem pa ta področja in njihova ministrstva služijo vladi, da dokazuje, kako se opozicija hudo moti, kako nima pravih argumentov in kako je sploh nemogoča. Zimske olimpijske igre so precej zapolnile televizijske programe in potisnile politiko na obrobje. V času, ko športniki rešujejo svet, nas res ne more zanimati napredovanje združenih Natovih sil v Afganistanu. Ko pa dan na dan opazujemo, kako vlada in opozicija izmenično trdita, da je potrebno reorganizirati javno upravo, ministrstva, zakonodajo na posameznih področjih in spremeniti pravila, ki so se na naših tleh uveljavila že pred stoletji, ne samo pred desetletji, je še kako dobrodošla Mladinina akcija »Ukinimo vojsko«. Za začetek nam ta akcija nazorno pokaže, kako država niti razmerja med vojaki in uslužbenci obrambnega ministrstva ne zna in ne more spremeniti. Kako značilno za naše kraje, Karantanci niso osvojili tehnike avarske, niti tehnike bavarske konjenice. Kasneje se niti na turške konjeniške običaje niso navadili, zdaj bi se pa naj navadili še na ameriške in finske osemkolesnike? Zato se je pač nekje izgubila Karantanija, predhodnica ene najuspešnejših velesil v zgodovini, cesarstva, ki je stoletja obvladovalo področja Belgije, Španije, Nemčije, Poljske, Češke, Bosne in drugih. Slovenija stoji pred neverjetno težko, tako rekoč zgodovinsko odločitvijo. Morala se bo odločiti za prehod iz zavrtih, rahlo smešnih obrambnih načrtov v odkrito osvajanje sveta. Ne bi ji priporočal izdelave atomskih bomb, s tem pa tudi ne posnemanja Irana in Severne Koreje. Če pa hoče kreniti v osvajanje tehnološko zahtevnih globalnih tržišč, potrebuje najprej gospodarsko, potem pa zunanjo politiko, ko bo ti dve politiki imela, ji bo seveda jasno, kakšno in koliko vojske potrebuje. Da bi se država tretjega tisočletja lahko branila ali da bi lahko osvajal globalni prostor, je pa potrebno, da zna spreminjati vsa svoja področja, vsa ta področja, o katerih vsak dan v utrudljivi nadaljevanki na nespremenljivi televiziji poslušamo, da so pač nespremenljiva. Čisto vseeno je, če ima država nespremenljivo administracijo, policijo, pravosodje, zdravstvo, delovno zakonodajo ali stanovanjsko politiko. Država, ki ničesar ne more spreminjati, tudi sosedov zlepa ne bo spremenila. Če bodo sosedi njo? Nekoliko že. Ampak zgodovina zadnjih tisoč let kaže, da pri Slovencih nič ne zaleže. Ostane nam zgolj skupna vojna v Afganistanu kot beden skupen evropski podaljšek politike.