Urejanje Balkana

Ko se skušamo za nekaj stoletij nazaj vprašati, kdaj so velesile urejale Balkan, se nam takoj prikaže vprašanje, kdaj pa velesile niso urejale Balkana? Če si vprašanje zastavimo na ta način, se nam prikaže odgovor: velesile niso urejale in reševale, kadar so osvajale nove kolonije. Ukvarjati se z Balkanom pomeni biti velesila, ki ta hip nima možnosti, da bi osvojila Ameriko, Afriko, Azijo, ampak je obsojena na urejanje Balkana. Na mučno diplomatsko štrikanje.

Kar nekaj je bilo teh obdobij, ko sveta ni bilo mogoče kratko in malo še naprej in kar naprej uspešno kolonizirati. Posebno v devetnajstem in dvajsetem stoletju se je nenehno dogajalo, da se velesile niso mogel drugače uveljavljati kot velesile, kot da so pač urejale Balkan. To urejanje je bilo nekaj stoletij vojaško, potem pa vedno bolj in vedno večkrat zgolj diplomatsko. Napoleon se je zapletel v urejanje Balkana. In s tem izgubil nekaj časa. Tudi prva in druga svetovna vojna sta bili pravzaprav preveč vpleteni v reševanje balkanskih razmer, da bi se sovražne velesile lahko temeljito posvetile druga drugi! Že sama misel, da je današnja Evropa sedemindvajseterice globoko v času krize nesposobna, da bi se ukvarjala z osvajanjem sveta, pač pa se vedno znova posveča balkanskim vprašanjem, je dovolj žalostna. Dve stoletji so velesile drobile balkanske države, razbijale turški in avstrijski imperij, da bi na koncu spet imele pred sabo predsednike cele vrste držav. In ti predsedniki bi se naj srečali na Brdu in naj bi se dogovorili! O čem vendar? Namesto, da bi si velesile kovale slavo s sprejemanjem novih sumljivih članic v evropsko unijo, prepuščajo iniciativo Borutu Pahorju in Samuelu Žbogarju. Spet enkrat so demokratično izvoljeni predsedniki balkanskih držav tisti, ki odločajo ali se bodo sploh sestali in kakšni napisi bodo na njihovih delovnih mizah. Nenadoma je važno, kaj mislita predsednik Kosova in predsednik Srbije! Združena Evropa, ki prepušča urejanje Balkana balkanskim predsednikom in za povrh še Pahorju in Žbogarju, samo dokazuje, da pravzaprav ne želi biti velesila. Da niti ne poizkuša biti velesila. Saj res. Da bi osvajala kolonije kjerkoli po svetu, ta čas je že minil. Da bi osvajal globalni tržni prostor? Za kaj takega še vedno ni dovolj enotna in še vedno je preveč zaposlena sama s sabo. Da pa v takšnem trenutku prepušča urejanje Balkana prej naštetim predsednikom držav in vlad, priznati morate, to je pa neokusno in neestetsko!

Balkan, takšen kot je, ni posledica razvoja balkanskih osvobodilnih gibanj in razcveta samostojnih civilizacij, Balkan, takšen kot je, je stvaritev vojaških in diplomatskih prizadevanj raznih dežurnih velesil. Tudi ideologije na Balkanu so zgolj posnetki raznih evropskih ideologij, posebno tistih manj prijetnih.
Za Slovenijo je dovolj nevarno, če se potem, ko je vsaj formalno že v Evropski uniji, spet ukvarja z balkanskimi konflikti. Opozoriti moram, da se je Slovenija ves čas svojega delovanja v obeh nekdanjih „Jugoslavijah“, to je, vsaj sedemdeset let, nenehno ukvarjala z narodi, narodnostmi in državnimi tvorbami, ki so katero od teh „Jugoslavij“ sestavljale. Rezultati so bili včasih vzpodbudni. Ampak trajnega napredka pa nobenega. Prava figa, če se razumejo Srbi in Hrvati, in Kosovarji in Albanci in Srbi in Hrvati. In kaj se pravzaprav dogaja z Bosno in Hercegovina in njenimi tremi entitetami. Kdo živi na Balkanu, je Balkanec. Če bi se Balkanci počutili kot enotni stomilijonski narod ene same balkanske vere in popoln ljubitelj Balkana kot države prihodnosti, potem, ne morem zanikati, da bi se morda kaj dala narediti. Ker pa ni tako in vsem skupaj ni jasno, kaj je skupni parlament in skupni predsednik in skupna, lepo prosim, ena na sama vlada, potem pač nočem ničesar slišati o Grkih, pa Ciprčanih, Bosancih, Črnogorcih, pa tudi vseh ostalih balkanskih izmišljotinah!

Borut Pahor in Samuel Žbogar lahko vodita državo, kakor jima ugaja ali ustreza ali uspeva. Vendar sem globoko prepričan, da je edino, kar lahko Sloveniji zagotovi prihodnost in ugled in opravilno sposobnost in tržno gospodarstvo, da naši politiki prepričajo prav vse voditelje evropske sedemindvajseterice, da Slovenija ne leži na Balkanu, da nikoli ni ležala na Balkanu, da sicer leži južneje od Avstrije, ampak, da je to le pomota, ker v resnici je takšna, kot da bi ležala nekje severno od Slovaške, pa četudi ob Baltiku! Slovenija mora z drzno diplomatsko igro prepričati vse zdajšnje in bodoče velesile, da nikoli ni mejila na turška, italijanska, avstrijska in ruska ozemlja...pa tudi, če nekoč v zgodovini je, da res ni nobenega razloga, da bi se kaj takšnega kje omenjalo. Balkanizacija pomeni razbitje velesil in večjih držav na manjše, seveda obvladljive politične enote. V času, ko velesile niso imele priložnosti in moči, da bi si osvajale velike in imenitne kolonije, so drobile balkanske narode na enklave zmedenih manjšin. Narod, ki premore dva milijonsko državo, mora razmišljati, kako se bo združil z Ukrajino, Kazahstanom, Japonsko ali Nigerijo, nobene možnosti za uspeh pa nima, če bo vpil, da je zgolj ena od novotvorb na zmedenem in že stoletja vedno enako manipuliranem Balkanu.

Humoristični žurnali devetnajstega stoletja so se leta in leta norčevali iz balkanskih morij in balkanskih knezov, kraljev in njihovih sorodnikov. Pa ni pomagalo. V dvajsetem stoletja se je opereta nadaljevala v še bolj krvoločni obliki in celo po koncu dvajsetega stoletja, se opereta ne konča in ne konča. Že sama misel, da bi se predsedniki balkanskih držav nekoč prikazali na čudovitem Brdu pri Kranju, me spominja na ples vampirjev. Zbujenih po sto letih.