Nesrečna država s takšno mladino

Spet sem ga pos..., oprostite, grdih besed ne smemo uporabljati, ampak sem ga res pos… Za vse je kriva ona presneta Mladina in njena peticija, s katero hoče spremeniti vojsko v nekakšen Rdeči križ ali v ne vem kaj, le da to ne bo več vojska, ki jo hočejo generali in politiki. Oči so mi odprle in me vrnile v normalno stanje šele besede našega predsednika vlade in naše obrambne ministrice ter pismo vojaškega sindikata, ki me je prepričalo, da sem peder (čeprav moja soproga trdi, da sem lezbijka), sodomit in neto uporabnik vojaškega mirovnega prizadevanja. Oni so mi dokazali in me prepričali, da sem to podlo Mladinino peticijo podpisal iz sebičnih politikantskih interesov, ker hočem nedemokratično zadovoljiti svoje egoistične politične ambicije, se povzpeti na politični vrh, no ne ravno na vrh, kjer so se ugnezdili oni, lahko sem tudi pod vrhom, samo da je mesto dobro plačano, ker se res ne spodobi biti takšen, kot so oni. To bi bilo od mene res nesramno, kakor je nesramno, da nočem, da vojaki, pa ne samo naše vojske, ampak vsi vojaki vseh dežel, umirajo za očetnjavo, še posebej za tujo očetnjavo, ampak da živijo za svojo. Upam, da se bodo vsi drugi podpisniki te zlobne, neustavne, protidržavne, najkrajše sovražne peticije, vsi ti doktorji vseh možnih lažnih znanosti, pisatelji, novinarji, igralci, vsi ti individuumi propadlega in zavoženega življenja, pedri in sodomiti, vseh sedem, osem tisoč, odrekli svojih podpisov, priznali, da so kriminalci, protidržavni elementi in zadnje družbene smeti. Upam, da bodo, tako kakor jaz danes, priznali, da so besede naše ministrice in našega predsednika vlade čista resnica, resda brez pravih argumentov, ki pa jih bom sam samokritično in pošteno odkril. Že od zgodnje mladosti imam slab značaj – prijateljem sem že v vrtcu kradel malice, vrgli so me iz osnovne šole in dijaškega doma, ker sem organiziral skupinsko posiljevanje tovarišic in pobiral vstopnino tistim, ki so hoteli le gledali. To je bil samo začetek. V času vojne, med tem ko se je vsa država upirala vojaškemu škornju, sem postal podjetnik, pokradel sem vso humanitarno pomoč, namenjeno sirotam in tako zaslužil vilo v Izoli, farmo oljk, vinograd in bančni račun na Cipru. Skoval sem monstruozni načrt, ki je v celoti uspel – čez noč sem izpeljal tajni izbris več deset tisoč nepravih ljudi, kasneje v časnikih pisal o tem in nasilno zahteval od tako imenovanih kolegov, naj o tem pišejo, od mednarodne javnosti sem prejemal nagrade, priznanja in donacije, ki sem jih trpal v svoje žepe. Organiziral sem tudi druge, še hujše zločine. Tako sem spoznal neke ljudi, ki so hoteli kupovati orožje in sem to operacijo uspešno končal. Tako sam kupil hišo v Ljubljani in hotel v Tirani. Skoraj so me ujeli, generalna državna tožilka me je hotela spraviti na sodišče. V zadnjem hipu sem iz njenega kabineta ukradel pisalni stroj, na katerm so bili natipkani vsi podatki o mojih grehih. Danes to neki lažnivci hočejo pripisati nekemu Ivanu J., čeprav mi on ne seže niti do kolen. Dokazal sem tudi, da sem veliki patriot. Srečali smo se slučajno, na ulici, neki Finci, pa neki naši, Jože, Tone, Ivan, in smo šli na kavo, pri Jožetu v pisarni pa smo Fincem obljubili, da bomo kupili te limuzine, ker imamo dobre zveze. Jože je le potrdil, da imamo vse reference, drugače pa ni imel pojma za kaj gre, ker je bil v kuhinji, kjer je kuhal kavo. In smo jih kupili, patrie, – od drobtinic od tega posla pa sem si kupil novo kolo.

In da ne naštevam, koliko podjetij sem spravil v grob in koliko delavcev na cesto. Sreča, da sem imel dobre zveze in prijatelje v vladi zaradi pomoči pri okupaciji, pardon osvobajanju Iraka od Iračanov in Afganistana od Afganistanaca. O moji vlogi pri delovanju obveščevalnih služb, od KOS-a, Udbe, Visa, OVS-a, sploh ne bom govoril. Tako sem osebno prinesel čufte in sladoled največjemu in prvemu in edinemu med prvimi in največjimi osamosvojitelji, potem so prijeli še one tri, popolnoma nepomembne tipe in jih spravili ve se kam. Moj zadnji veliki obveščevalni uspeh je bil, ko sem odkril prvega predsednika v slaščičarni, kako je tortice in pije kapučino z B. Pahorjem, B. Pahor pa je zanj rekel, da je cunja. Če bi bil jaz B. Pahor, bi se globoko zamislil nad temi besedami. Ampak, to trenutno ni pomembno, pomembno je, da sem odkril in povedal resnico o torticah in kapučinu in tej protidržavni zaroti prvega predsednika. To sem pametno naredil, poslanec najdemokratičnejše SS stranke je postavil poslansko vprašanje o tem srečanju. In dobil odgovor, da so tortice res bile sladke, kapučino pa mrzel. Tudi to Mladinino peticijo sem podpisal samo zato, da prikrijem svojo vlogo v vsem tem. In sem si na koncu jaz – gnojni tur na zdravem telesu slovenske države -, prislužil še pokojnino – celih 423 evrov. Padlo je več rund na Petkovšku. Hvaležen sem mojemu predsedniku vlade in moji obrambni ministrici, da sta me vkalupila v meje lastne morale in pameti, saj ne poznata pravih dimenzij mojih življenjskih nedel. Hvaležen sem tudi vojaškemu sindikatu, čeprav me ustava (res me zanima, ali so jo prebrali in če so jo, kako so jo brali?) prepričuje, da sem bruto plačnik njihovih okrancljanih in omedaljanih in z zlatom obšitih uniform in pokalic in bi oni morali oni stati v pozoru ne le pred mano, ampak pred vsakim pedrom, sodomitom in vsakim, ki so ga omenili v svojem pismu, ker ni res, da s(m)o neto koristniki, ampak so oni bruto zapravljivci. Bojim se, da bi živeli v žalostnem svetu, ki bi bil narejen po njihovi morali in njihovi pameti. B. Pahor je cunja, je rekel B. Pahor, ki ni cunja. Mladino je treba nujno prepovedati. Če to ne bo dovolj, pa jo je treba še sežgati, z uredništvom, direktorjem, vsemi lastniki, Blažem Ogorevcem in čistilko vred.