Sejem mladinskih in otroških knjig v Bologni

Kriza je vsaj za tretjino zmanjšala število razstavljavcev. Seveda se je tudi obseg sejma zmanjšal vsaj za tretjino. Svetovna produkcija slikanic in pravljic pa niti najmanj ni zastala! Ker dedki in babice in starši želijo otrokom vse najboljše, seveda vedo, da so ravno knjige tisto sredstvo, ki zagotavlja meščanom trden meščanski miselni in čustveni svet! Samo otrok, ki bo rasel sredi slikanic in vzgojnih mladinskih del, bo kulturen in uspešen v urejenem in kulturnem svetu! Knjižni sejem knjig za mladino in otroke v Bologni nam vsako leto znova dokazuje, da so se založbe vsega sveta združile v navajanju otrok in mladine na duhovno rast ob posedovanju in obnavljanju domačih družinskih knjižnic! Zagledal sem vse knjige o Harryju Potterju v kitajščini! Ponovno, kot tolikokrat, sem opazoval, kako neverjeten kič klešejo iz bratov Grimm in H. Ch. Andersena v nekdanjih vzhodnoevropskih državah. Na bolonjskem sejmu knjig vedno znova spoznam, da je Disney vodilni stilist sodobnega sveta. Celjsko pisateljico in ilustratorko Lilo Prap so pa odkrili Japonci, ker je visoka plavolasa gospa, so dognali, da bo našla njihovim otrokom odgovore na prav vsa vprašanja. Medtem ko na Bledu člani člani mednarodnega društva PEN z globokoumnimi referati in v razburjenih diskusijah iščejo odgovore na izziv globalizacije, so založniki mladinskih knjig že davno izdelali globalno strategijo za intenzivno obdelavo vsaj kakšne milijarde otrok tega našega še ne čisto globaliziranega sveta. Če že pišeš pravljice, poskrbi za ilustracije in trdne platnice in že hočeš obvladati svet, pazi, kako spretno prodajaš avtorske pravice! Knjižni sejem knjig za otroke v Bologni nam vsako leto prepričljivo dokaže, da je mogoče ideje prodajati po vsem svetu in to kakšne ideje? Pravljice! Bolonjski sejem tudi dokazuje, da je kljub gospodarski krizi, še vedno dovolj denarja in volje, da odrasli indoktrinirajo potomce z dinozavri, mumijami, zmaji, domačimi in divjimi živalmi, pravljičnimi liki in celo pogumnimi otročički, ki se jim v neizprosnem, krutem svetu dogaja vse mogoče. Tudi Slovenija sodeluje v tej veliki svetovni igri! Oddahnemo si pa, ko na sejmu ne naletimo na prav nobeno knjigo, ki bi omenjala slovensko vlado, Vegradove sanjske bloke, pa letalski muzej nepozabnega Zmaga Jelinčiča Plemenitega! Ker knjige za otroke nenehno in s strastjo premetavajo zgodovino, ne samo obeh svetovni vojn, ampak sploh vojne zadnjih tisočletij, pa ne samo to, tudi neandertalce, pa lovce na mamute, vmes pa tudi kaj krščanskega, na primer Noetovo barko in kralja Davida, je jasno, da nam globalizacija končno omogoča, da pozabimo na drobne domače nepravilnosti! Če smo res prebivalci sveta, nas misli posameznih predsednikov posameznih slovenskih političnih strank pač ne morejo ganiti! Tudi naši trenutni ministri so pravljica, ki jo sicer nenehno poslušamo, nikakor pa niso pravljica, ki jo bodo v današnjem globaliziranem svetu poslušali tudi naši otroci! Če ministrov ne bo zamenjal Borut Pahor, jih bo kakšen izmed naslednjih predsednikov vlad. Pravljica, da se stvar spreminjajo z menjavami ministrov, je precej neverjetna. Vsi vemo, da se poslanci v državnem zboru menjavajo zelo počasi, takole na kakih šestnajst let in vsi vemo, da kdaj katera stranka izgine ali pa se spremeni v kakšno podobno, vendar to dogajanje je še počasnejše in še neverjetnejše. Pravljica o demokraciji in parlamentarizmu je prav tako očarljiva in fantastična kot pravljica o pravni državi, o evru, pa o Evropi, ki umno skrbi za prezadolžene članice! Svetlana Makarovič piše v bujnem, sladkem, gostobesednem slogu, vmes pa vihti kazalec in pridiga o etiki. Tudi Borut Pahor vihti kazalec. Tudi on vedno pove kaj o etiki in spodobnosti. Vendar se ne izraža tako poetično! Tudi politiki iz Evrope vedno zavihtijo kazalec. Se razburijo. So ogorčeni. Imajo veliko tega za povedati. Pač vsakdo trži pravljice, kakor ve in zna. Vendar več pravljic kot na knjižnem sejmu knjig za otroke in mladino v Bologni najdemo vsak dan v slovenskih časopisih. Pravljice trajajo leto za letom. Trnjulčica zaspi in čez sto let se zbudi v isti pravljici. Cerkev nenehno proizvaja pedofile in posiljevalce otrok, potem se pa nenehno opravičuje! Zmaga Jelinčič Plemeniti nenehno gradi letalski muzej, opravičevati pa se mu niti ni treba. Borut Pahor nam nenehno kaže pot iz krize, kaj bi vendar počel, če bi se kriza popolnoma zares končala?
Bistvo pravljice je, da se nikoli ne končna in da se skoraj vedno lahko še malo nadaljuje. Tako kot policijske preiskave in procesi na sodišču in politične oddaje na televiziji.