Nato stopnjuje pritisk na Evropo

Generalni sekretar zveze Nato Anders Fogh Rasmussen je bil minuli konec tedna na letnem bruseljskem forumu najvplivnejših severnoameriških in evropskih političnih, korporacijskih in intelektualnih voditeljev zelo jasen. Vlade evropskih držav članic zveze Nato morajo nameniti več sredstev za obrambo in se zavezati projektu mednarodnega protiraketnega ščita, sicer tvegajo posledice.

Kakšne konkretne posledice naj bi grozile morebitnim “neubogljivim” članicam prvi človek Nata ni razkril, je bilo pa precej zgovorno njegovo opozorilo, da Evropejci tesnega transatlantskega zavezništva ne bi smeli jemati za samoumevnega. Z drugimi besedami, Evropska unija ne sme pozabiti, da zavezništvo še vedno temelji na odnosu daj-dam. “Naša odgovornost je, da zavezanost Natu izrazimo tako politično kot tudi skozi vlaganja v potrebnem obsegu,” je dejal Rasmussen, s čimer je seveda mislil na konstantno zmanjševanje porabe sredstev za vojaške namene v številnih evropskih članicah severnoatlantskega zavezništva.

Po podatkih zveze Nato za leto 2008 Nemčija, Italija in Španija za obrambo namenjajo bistveno manj od zahtevanih dveh odstotkov bruto domačega proizvoda. Vsaka zgolj po 1,3 odstotka BDP-ja, navaja Agence France-Presse. Grčija, ki je bila še pred dvema letoma med državami, ki so znotraj zveze namenjale največ denarja za vojsko (2,8 odstotka), je morala zaradi gospodarske krize in pritiskov Bruslja skrčiti porabo na vseh področjih, tudi na obrambnem. Tudi Velika Britanija in Francija, veliki igralki na Natovem parketu, sta po podatkih iz leta 2008 za vojsko namenjali več od zahtevanih dveh odstotkov, prva 2,2 odstotka, druga pa 2,3 odstotka BDP-ja. A je finančna kriza do danes tudi njune “presežke” stopila.
Slovenija, po besedah obrambne ministrice Ljubice Jelušič, še nekaj let ne bo presegla 1,5 odstotka bruto domačega proizvoda, ki ga država namenja za vojsko. Koliko časa si je leta 2003 Slovenija kupila za uresničitev obljube Natu, da bo v “določenem času za potrebe obrambe namenila dva odstotka BDP,” pa zna biti znano kmalu.

Generalni sekretar Nata se je v svojem govoru namreč ozrl tudi na lani sprejeto Lizbonsko pogodbo, ki članicam Unije omogoča oblikovanje močnejše obrambne in varnostne politike. “Vse to pa bodo ostale le mrtve črke na papirju, če ne bodo sledili konkretni ukrepi.” Najboljša praktična primera s katerima bi Evropejci Američanom dokazali predanost severnoatlantskemu zavezništvu, bi bila okrepljeno sodelovanje v operacijah v Afganistanu in podpora Natovemu protiraketnemu obrambnemu sistemu, projektu, vrednemu 15 milijard evrov. Nato je namreč po Rasmussenovih besedah zaznal trend realne in naraščajoče grožnje, ki jo predstavlja orožje za množično uničevanje. Okoli 30 držav na svetu, je zatrdil vodja Nata, je že razvilo napredne raketne sisteme, čeprav je z grožnjo mislil predvsem na Iran, ki ga sumijo izdelovanja jedrskega orožja, menda pa ima že orožje, v katerega dosegu so nekatere članice zavezništva; Turčija, Grčija, Romunija in Bolgarija. Če pa Iranu uspe dokončati projekt izdelave raket srednjega in dolgega dosega, bo v njihovem dosegu ves “stari kontinent” in tudi celotno rusko ozemlje, je opozoril Rasmussen. Zato novembra na vrhu Nata v Lizboni pričakuje podporo 22-članskega zavezništva pri krepitvi vojaške strukture Nata in njegove sposobnosti, da učinkovito nevtralizira vsakršno grožnjo oziroma, kot pravijo kritiki, da učinkovito nevtralizira vsakršen odpor svoji volji in strategiji. November je torej rok za dokončno oblikovanje načrta “varnostne strehe”, ki naj bi se v idealnih razmerah raztezala od kanadskega Vancouverja do Vladivostoka na ruskem Daljnem vzhodu.

Rasmussen je tako spet pozval Rusijo k sodelovanju, a mu je med obiskom na Poljskem v prvi polovici tega meseca, ruski obrambni minister Sergej Lavrov že poslal odgovor: “Jasno je, da Iran trenutno ne predstavlja nikakršne grožnje ZDA in evropskim državam… Iran v tem trenutku nima raket, ki bi dosegle Evropo, kaj šele Ameriko, pa tudi malo možnosti je, da bi jih v bližnji prihodnosti razvili.” In še: “Rusija ne more dovoliti, da ZDA v Evropi namestijo dele raketnega sistema, saj bi to porušilo jedrsko ravnovesje med velesilama,” je sporočil Sergej Lavrov.
Toda v začetku marca so poljski časniki razkrili, da so ameriški vojaški načrti na Poljskem še precej bolj ambiciozni in da še zdaleč ne gre zgolj za namestitev sistema raket patriot. ZDA naj bi namreč blizu meje med Poljsko in rusko eksklavo Kaliningradom načrtovale gradnjo silosov za rakete dolgega dosega, ki bi zmogle sestreliti sovražne rakete z oddaljenosti 5500 kilometrov. In najbrž gradnja teh silosov sploh ni več vprašanje, kajti poljski obrambni minister Bogdan Klich je ob Rasmussenovem obisku v Varšavi odkrito dejal, da želi v državo “pritegniti Natovo infrastrukturo", leta 2013 pa je na Poljskem pripravljen organizirati vojaške vaje z Natovimi enotami za hitro posredovanje. Že v začetku tega meseca je 400 poljskih vojakov z neznanim številom ameriških vojakov opravilo vaje v Centru za usposabljanje mirovnih enot v kraju Kielce na jugovzhodu Poljske, pred dobrim tednom pa so nad Baltiškim zalivom potekale vojaške vaje Natovih letal in sicer v znak solidarnosti s članicami v baltiški regiji, pa tudi v znak solidarnosti z nekdanjimi sovjetskimi republikami, ki so zaskrbljene zaradi Rusije.

V krču pa je tudi Moskva, kajti prihodnji mesec bodo ZDA začele z zagonom sistema raket patriot v bližini baltiškega obmorskega mesteca Morag, kakih 56 kilometrov od ruske meje, in tam prvič v zgodovini na poljskih tleh namestile tudi 100 ameriških vojakov.

Zveza Nato je torej odločena izpeljati svoj novi strateški koncept po katerem gresta zastraševanje in obramba z roko v roki, predvsem pa seveda želi utrditi vlogo svetovnega šerifa. V iztekajočem se mesecu je bil tako prvi mož severnoatlanstkega zavezništva izjemno aktiven, saj je na turneji “za poglobitev partnerstva z državami po vsem svetu” poleg Poljske obiskal še Češko, Jordanijo, Bahrain in Finsko. Prihodnji mesec bo z namestitvijo raket patriot in ameriške vojaške enote na Poljskem verjetno začrtana nova smer v odnosih med Moskvo in Washingtonom, Nato, ki ima trenutno v ZDA najnižjo podporo v zgodovini, pa bo novembra v Lizboni še na eni veliki preizkušnji. Odnosi med Natom in EU so namreč še vedno precej zategnjeni zaradi turško-ciprskega spora in obotavljanja nekaterih članic EU, predvsem Nemčije, da bi pospešili pristopna pogajanja z Ankaro, ki ima pri tem neomajno podporo ZDA. Nemška kanclerka Angela Merkel, ki danes končuje obisk v Turčiji, namreč to državo vidi zgolj kot priviligirano partnerico EU, ne pa kot polnopravno članico. Toda turški premier Erdogan je z ameriškim vetrom v hrbet neomajen: “Turčija se že pogaja o polnopravnem članstvu. Ne morete nenadoma kar sredi tekme spremeniti pravil igre.”
“Stare” članice EU se tudi ne morejo otresti občutka, da Nato v glavnem sklepa dogovore le z enim delom Evrope in v nezavidljivih gospodarskih okoliščinah, ko se države soočajo z resnimi socialnimi in finančnimi težavami pričakuje, da bo stara celina avtomatično pokleknila pred žuganjem s posledicami in napolnila "vojaške malhe" za Natovo močno vprašljivo strategijo zagotavljanja kolektivne varnosti.