Od letala do metroja

Teroristi so dosegli, da varnostniki na letališčih znorijo zaradi vsake zakovice na čevljih, zaradi vsakega kovinskega sklepa, še zaradi slivovke v steklenički. Dosegli so, da me vsak polet z letalom spomni na vhod v vojašnico, jetnišnico, državni zbor ali celo koncentracijsko taborišče. Z letali se pretežno vozijo poslovneži in turisti. In ne čisto vsak dan. Podzemne železnice pa so tiste čudovite ustanove, ki prevažajo šolarje v šolo in delavce v službo in upokojence kamorkoli. Vsako leto me doleti prevažanje s tem ali onim metrojem in vedno me spreletava srh, ko vidim klošarje, alkoholike, narkomane, blazneže, eksotične manjšince in mladoletnike, ki se natrpajo v vagone. Da ne bo pomote, našteti me običajno nič ne motijo, razen, če mi pojejo pred nosom in hočejo honorar od mene. Srh me spreletava, ko pomislim, kaj se dogaja v Sloveniji, kjer nimamo nobenega metroja: se pravi, da so vsi prej našteti vezani na prevoze z avtomobili. Seveda takšnimi, primernimi svoji kupni moči! Metroji tega sveta so namenjeni odstranitvi nekaterih manj privilegiranih kategorij prebivalstva z voznih površin! Metroji tega sveta imajo še eno lastnost, vsaj do neke mere spraznijo parkirišča. Užitek je stopiti iz metroja in zagledati trg poln parkiranih vozil! Začutiš ponos, da si v velemestu in se voziš s pravim prevoznim sredstvom! Prav bes me pa popade, ko stopim iz metroja in ob cesti zagledam prazna parkirna mesta! Teh seveda ne bi bilo, če ne bi bilo metroja in mi potovanje z avtom v velemesto ne bi koristilo! Ko se kavkaški teroristi lotijo moskovskega metroja, se lotijo milijonov potnikov hkrati. Popolni večini volivcev dopovedujejo, da jim lahko kadarkoli razstrelijo šolarje, študente, babice in dedke in sploh vse, ki se ne prevažajo z avti in letali! To najbrž pomeni najprej izgubljeno bitko z javnim mnenjem! Tu se moram spomniti moje ljube domovine. V Sloveniji se vozimo z avti in letali, tudi, če bi se naša država še tako zamerila kakšnim skrajnežem, slovenskih železnic se ne bi splačalo razstreljevati. Ker tako redko slišimo zanje. Nikjer nimamo nobene podzemne železnice , ki bi povezovala Ljubljano z obmorskimi mesti in Prekmurje in Maribor z Zagrebom in Blatnim jezerom! Kadarkoli me doleti čast, da me pošljejo kandidirat v kakšen daljni okoliš, vedno najprej vzamem zemljevid in narišem idejni osnutek kakšnega slovenskega metroja. Samo metro bi vsaj del Slovenije lahko spremenil v velemesto in omogočil naši državi, da bi na primer s šest milijoni prebivalcev prestrašila sosede! Kaj bo, če se spomnijo na metro v Udinah, Grazu ali Celovcu? Bomo vsi Slovenci izginili med petdeset postajami kakšne stranske proge kakšnega metroja? Na drugi strani je pa jasno, da smo, vsaj dokler ne zgradimo primernega lastnega metroja, vsaj za silo varni pred teroristi. Tudi to je nekaj. Ko pa sem poslušal po televiziji, kako grdo ruski politiki psujejo kavkaške ali kakršne že skrajneže, pa kako zatrjujejo, da jih bodo spraskali z obličja zemlje, me takšna nepotrpežljivost preseneča. Vsakemu narodu, narodnosti, manjšini, sloju je dandanes potrebno zagotoviti vsaj preprost, cenen, mogoče celo lažen videz svobode. Skrajnež, ki je našel nekaj žensk, ki so se pripravljene razstreliti za verske fundamentaliste, jih je pač našel, ker se tiste ženske ne čutijo enakopravne. Vseeno je, zaradi česa so prizadete. Morebiti samo zato, ker se običajno ne morejo voziti z metrojem na razna zgodovinska prizorišča in do muzejev in plaž in v živalski vrt. Seveda domnevam, da če je državi uspelo zgraditi metro, in Sovjetski zvezi je to uspelo leta tisoč devet sto petintrideset, leto pred velikimi Stalinovimi čistkami, bi se lahko zdajšnja Rusija potrudila in našla nekaj osvobodilnih izboljšav za kavkaške narode. Pa četudi bi morala uvesti kakšno avtonomijo ali celo suverenost. Težave se skrivajo v fevdalizmu in kolonializmu, v grobem zatiranju drugih. Mi, Slovenci, ki nas zatirajo avtomobili in letala, to še posebej dobro vemo. Pri nas pobijemo vsako leto več ljudi na cestah, kot jih po podatkih Amnesty Internationala usmrtijo v vseh drugih državah razen Kitajske in Irana! Res, da so smrtno kazen v večini držav nadomestili s hazardom na cestah in res, da na ta način človeštvo doživlja dovolj šokantnega redčenja, res pa je tudi, da ene same velike podzemske železnice, ki bi varno združevala vse države in narode tega planeta še dolgo ne bomo imeli! Zato me še vedno skrbi, kako divje besen bi bil kdo, ki bi se v Sloveniji zaradi krivic hotel razstreliti, pa bi zaman iskal primerno postajo podzemske železnice.