Dvajset let

V državnem zboru na proslavi dvajsete obletnice prvih večstrankarskih volitev po drugi svetovni vojni je France Bučar poudaril, da se je Demos spopadel s klerikalci in komunisti in obe ti dve perverznosti končno premagal. Te besede so seveda dovolj lahkomiselno spreminjanje zgodovine: po mojem skromnem mnenju se je Slovenija osamosvojila in postala priznana samostojna država zgolj za to, da je klerikalizem in komunizem ohranila za naslednje tisočletje! Seveda brez raznih preimenovanj ni šlo. Danes ne moreš imeti Komunistične stranke Slovenije, na primer v verziji maoistov ali kimilsungovcev ali kar titoistov/šuvaristov. Niti sramežljivo poudarjanje, da nas vodi Vatikan in da edino v Katoliški cerkvi najdemo odgovore na vse probleme, ni več mogoče. Ampak obisk dalajlame v Mariboru nam kaže, da Maribor ne more brez moralnih avtoritet. Moralne avtoritete so nekaj, kar napolni dvorano mariborskega gledališča in seveda tudi televizijske dnevnike za nekaj dni. In to tiste dnevnike, ki jih tako ali tako do onemoglosti polnijo ministri in poslanci in sam predsednik vlade! Če Mariborčani potrebujejo posebne moralne avtoritete, kako bi lahko domnevali, da se bodo vsi ostali Slovenci zadovoljili z Angelco Likovič in Borisom Pahorjem? Dalajlama je spregovoril o miru in sočutju. Pazljivo sem ga poslušal. Vse, kar zaključim, je, da Slovencem manjkajo guruji, ki bi jim povedali temeljna sporočila, ki bi jim lahko verjeli. Devetdeset poslancev državnega zbora je namenjenih zagotavljanju verodostojnosti vladi. Vlada je namenjena zagotavljanju verodostojnosti državnemu zboru. Predsednik vlade je posrednik med obema institucijama. Kdorkoli lahko postane minister samo, da ga predsednik vlade predlaga in državni zbor potrdi. Politične stranke pa potrebujejo obe instituciji: tako državni zbor kot vlado! Brez njiju se ne morejo potrjevati, točneje narediti prepoznavne in verodostojne. Tisti hip, ko kakšna stranka na glas in neprestano govori o svojih ministrih, ostale ministre v vladi pa pojmuje kot „ne ravno svoje“ ali celo kot „čudno tuje“, se prikažeta prej omenjena Bučarjeva pojava klerikalcev in komunistov. Razlike med levimi in desnimi imajo toliko pomenov in odtenkov, da lahko vsako od državnozborskih strank opazujemo kot mavrico levih in desnih domislic. Tako politična scena nenadoma potrebuje samo radikalce, ki bodo razrezali in prestrukturirali obstoječe stranke. Komu v kateri stranki bodo popustili živci in bo sposoben potegniti z onimi na drugi strani črte? To pa je pravzaprav čisto tako, kot je bilo pred dvajsetimi leti. S to razliko, da je šest takratnih strank koalicije Demos zbralo pisano paleto nekdanjih komunistov in predstavnikov civilne družbe, predstavniki reformiranih komunistov pa niso bili vabljivi za klerikalne spreobrnjence. In niti za nacionaliste ne. Če opazujemo zmedo pri poklicnih politikih, je jasno, da se volivci vedno natančneje zavedajo, kako so pred letom in pol na volitvah svoje nazore podredili silni želji, da njihova opcija, leva ali desna, zmaga na volitvah. Če volivec zahteva sam od sebe, da ni malenkosten in se odreče lastnim koristim, ki jih seveda v najčistejši obliki lahko zastopa samo njegova najljubša stranka in posveti predvsem veličastnemu cilju volilni zmagi Janše ali Pahorja, potem smo že na poti v radikalizacijo, v razdelitev volilnega telesa na vaše in naše in končno na pričakovanje vlade, ki bo samo naša in bo one druge izključila. Beri, zmetala iz služb in nadomestila. Prizorišče, kjer bomo imeli zgolj klerikalce in komuniste ali še boljše klerofašiste in staliniste, se nekako tihotapiti v nočne more. V zaključni fazi gredo na cesto eni ali drugi demonstranti, vdrejo v parlament, oropajo trgovine in vržejo to ali ono oblast. Pri tem je prav vseeno, kako si predstavljamo današnjo Evropo: Evropa je daleč. Slovenija leži na robu Balkana, ne pa, recimo na Kavkazu, ampak v svetu, kjer se poleg starih uveljavljajo tudi nove velesile, je čisto očitno pomanjkanje moralnih avtoritet, ki bi zagotavljale nespremenljivost našega malega vesolja! Ena takih moralnih avtoritet je seveda France Bučar, prvi predsednik skupščine, izvoljene pred dvajsetimi leti. France Bučar je seveda povedal, kaj bi prihod demokracije moral zagotoviti. Kaj pa naj bi drugega naredil? Vprašanje je seveda ali je njegova moralna avtoriteta tako močna trdna, da mu verjamemo. In če mu verjamemo je seveda vprašanje ali mu verjame večina Slovencev. V državi, kjer so svete osebe in verski voditelji kot Dalajlama atraktivnejši nastopajoči kot voditelji precej zmedenih slovenskih strank, se sama od sebe ponuja možnost, da Slovenija razpade na kakšen manjši Tibet in manjšo Kitajsko in da začnemo počasi to ali ono opozicijo nalagati kje v zanimivih sosednjih državah.