Kultura / Dnevi knjige...

Kakšnih štirideset let bo tega, kar smo prebirali knjigo „Gutenbergova galaksija“. Kanadski teoretik Marshall McLuhan je razmišljal o literarnem načinu mišljena, ki ovira razvoj televizije. Predvideval je, da bodo informacije v dobi televizije predvsem vizualne. Kot veste, pove slika desetkrat ali stokrat več kot besede. Ljudje bodo mislili v slikah. Ljudje se bodo učili iz slik, točneje iz fotografij in filmov. Končno bo človeštvo nehalo misliti literarno. Ne bo več velikih ideologij. Posamezne knjige ne bodo več svete. Naše početje ne bo več strogo moralno zakodirano na podlagi te ali one edinstvene knjige, ki so nam jo učitelji vtepli v glavo. V vsakdanjem življenju se ne bomo ravnali po načelih, ki smo se jih naučili med nenehnimi izpraševanji!

Društvo književnikov nam bo v tednu knjige predstavilo srečanja s slovenskimi mladinskimi pisatelji. Založbe bodo pred ljubljanskim magistratom postavile stojnice in poizkusile prodati kakšno knjigo. Akcija bo stekla tudi v vseh večjih mestih. Če natančno pomislimo, bi naslov prireditve namesto „Dnevi knjige“ lahko bil „Nazaj v Gutenbergovo galaksijo!“ Tisti hip, ko morajo Andrej Rozman Roza, Janja Vidmar in Matjaž Pikalo na javnih prireditvah osebno in z osebnimi vzgledi vzpodbujati mlade k branju knjig, nam je jasno, da smo tam nekje pred nekaj tisoč leti, v času, ko je Buda govoril svoje govore, ko je Lao Tse napisal svojo knjigo izrekov in v času, ko je nekaj sto let kasneje Jezus delal čudeže, in v času, ko je Mohamed spet šest sto let kasneje najprej pregnal malike in osvojil Meko, potem pa prisluhnil angelu, ki mu je narekoval svete sure o moralnih vprašanjih. V času od dva tisoč šesto pred našim štetjem in vse do leta tisoč našega štetja so napisane knjige spreobračale narode, ene civilizacije uničile, druge pa organizirale v trdne celote. Knjige, in to uradne in svete knjige, so povzročale zborovanja, javne nastope, vojne in pokole! Zaradi te ali one besede so uničevali vasi, mesta, države in pobijali in sežigali ljudi. In spet pičlih šest sto let kasneje, ko je Gutenberg izumil tisk, je kazalo, da od slej naprej bo vsak posameznik bral sveto pismo in vse druge svete knjige sam osebno in bo sam presodil, kaj je prav in kaj ni in bo nas svetu namesto nejasnega moraliziranja zavladalo pravo! Tudi Primož Trubar je bil prepričan, da bo tiskanje in razpečavanje knjig rešilo celo takšne narode, kot so to ljubi Slovenci. Verjamem, da je branje natisnjenih knjig prepričalo človeštvo, da se da uvesti računovodstvo, se pravi primerjanje odhodkov in prihodkov in da je mogoče razumsko urediti trgovino, počasi tudi promet in dovolj znosno pobiranje davkov. Vse to bi naj doseglo vrh v prehodu v pravno državo svobodnih, enakih in med sabo se ljubečih! No, proces se je, kot vse kaže, močno zavlekel!

Priznati moram, da sem tam okoli leta tisoč devet sto sedemdeset imel knjig v resnici čez glavo zadosti! Televizije pa sploh nisem imel in potem, ko sem jo dobil, je bila črno bela in s tremi programi. Takrat smo veliko prebirali o Marxu, Heglu, nekaj celo o Freudu, ampak izhod iz Gutenbergove galaksije je bil bolj utopičen. Če si se zanesel, da te bodo k vizualnemu načinu razmišljanja o svetu pripeljali slovenski impresionisti, stripi iz Donjega Milanovca, domače gledališče in ameriški in jugoslovanski filmi, potem si bil pač optimist. Demokracija zavlada, ko si vsakdo lahko kupi takšno knjigo, kot jo potrebuje in ko ima vsakdo na izbiro toliko različnih knjig, da mu zlepa ne zmanjka vsaj površnega znanja o vsem, kar v življenju potrebuje. Sumljivo mi je, da danes baje odrasli Slovenci ne beremo knjig, knjige baje berejo samo otroci in mladostniki in samo otroci in mladostniki si knjige tudi sposojajo v knjižnicah, kar potrjujejo rezultati posebnega programa knjižničnega nadomestila. Če je tako, bo družba zasnovana na moralnih in pravnih načelih, kakršne otrokom posredujejo slikanice in ilustrirane pravljice. Dobivamo torej klene značaje, ki jih bodo oblikovale nekatere redke svetovne uspešnice, mogoče še igrice na računalnikih, šola in vojska pa prav nič več!

Včasih preberem na internetu kakšno knjigo Slavoja Žižka, najslavnejšega evropskega filozofa. Žižek meša načela Sigmunda Freuda, ki vseh petinštirideset let socializma ni bil kaj prida popularen, še manj pa reklamiran, z načeli Karla Marxa, ki je bil ves ta čas bolj malo bran, vendar nenehno citiran, tolmačen, čaščen, in so se razburjali zaradi vsakogar, ki ga je razlagal po svoje ali bil celo proti njemu. Tako kot prej Sigmund Freud ni bil popularen, tako danes tudi Karl Marx nekako ni več v igri, njegove ideje ne prebujajo javnih polemik. Ko berem nedolžno mešanico Slavoja Žižka, me prevevajo spomini na stare čase, obenem mi je jasno, da če ima Evropa Slovenca za največjega filozofa, potem niti filozofije, niti filozofov ne potrebuje več. Še manj pa knjig, kakršnihkoli! Ker pač že živimo v času vizualnih komunikacij, ko je potrebno samo še s pomočjo lepotic reklamirati množične posamezne proizvode! Uganka mi je, kako bodo Andrej Rozman Roza, Janja Vidmar, Slavko Pregl, Matjaž Pikalo prepričali deset tisoče pripadnikov najmlajših generacij, da bodo prisegali na kakšno resno knjigo, recimo evropsko pogodbo, prikazano v knjigi Milana Cvikla, in v imenu te knjige naredili red v vseh sedemindvajsetih trenutnih in še kakšni novi članici Evropske unije! Dnevom knjige želim veliko uspeha! Uspeh mora biti, ker potem se bo dogodila še Ljubljana, prestolnica knjige!