Čas za umik
Napoved slovenskega premiera Boruta Pahorja, ki je razkril, da podpira prekinitev slovenske vojaške misije v Afganistanu in to kljub napovedim obrambnega ministrstva o slovenskem prevzemanju “višje ravni odgovornosti za uspeh zavezniške misije”, je v Sloveniji že sprožila nekaj burnih odzivov.
Klemen Grošelj z obramboslovne katedre fakultete za družbene vede je ocenil, da je slovenska politika dosegla točko, ko se bo morala »o teh stvareh« začeti pogovarjati malo bolj resno. »V Afganistanu bomo ostali in OMLT bomo morali prevzeti. Če hočemo ali ne, to moramo narediti.« Grošelj je še opozoril, da se bo razmišljanje slovenske politike, »če gre v smeri našega umikanja iz Afganistana, dolgoročno pokazalo za hudo zunanjepolitično napako«.
Politika se tudi v tem primeru skriva za učenimi in javnsti všečnimi kraticami. Gre za “novogovor”, s katerim se belo spreminja v črno – in obratno. Tako bodo slovenski inštruktorji v Afganistanu “uradno” s prevzemom odgovornosti za vodenje “lastne skupine za mentorstvo in povezave” (OMLT) sodelovali v vseh fazah usposabljanja afganistanske vojske, vključno s spremljanjem v bojne operacije, prevzem lastnega OMLT pa “pomeni preskok v delovanju SV v zahtevnejše operacije v okviru zveze Nato”. Neuradno: slovenski vojaki se bodo skupaj s slabo usposobljenimi domobranskimi silami marionetnega Karzajevega režima (ki se po šolanju pogosto pridružijo talibom) podali v neposredne spopade z gverilci, ki se borijo za osvoboditev Afganistana.
Toda vse kaže, da ima slovenski predsednik vlade tudi tokrat znova prav ter da se velike avtoritete – tako kot je bilo to v primeru arbitražnega sporazuma s Hrvaško – kljub svojemu znanju zelo motijo. Tuji analitiki opozarjajo, da celo novih 68.000 vojakov ne bo dovolj za umiritev uporniške države. Vse bolj se zato zdi, da je misija v Afganistanu izgubila ves smisel.
Napoved poraza