Razsipnost države

Dolgočasna, vendar s čustvi nabita interpelacija proti notranji ministrici, je pokazala, kako so poslanci pravzaprav varčni ljudje. Menijo, da bi morale državne ustanove same graditi palače, ne pa, da jih najemajo. Poslanci imajo pravilen kmečki občutek, da biti podnajemnik in celo podnajemnik pri tistih, ki so gradili palače na lizing, nikakor ni dobro. Ko pa smo slišali (resda dva različna) podatka o tem, koliko prostorov država najema in koliko zanje plačuje na leto, se nam je razgrnila vsa razsipnost države. Državi si privošči veliko same sebe. Država ne potrebuje samo dve sto desetih občin, ampak tudi velikanski aparat! Opazil sem predvsem, da poslanci zaradi izdatkov trpijo, da pa niso pripravljeni sami preverjati vseh najemnih pogodb. Ko jim ni uspela niti interpelacija proti notranji ministrici, kar je bilo že vnaprej jasno, se ni nihče spomnil, da je morda kar polovica ministrstev preveč! Da o direkcijah direktoratov ne govorimo! Pa da je preveč že to, da se poslanci spet trinajst ur žolčno obkladajo drug drugega. Ne vem, če bo tako prepirljivo in trpeče pridušanje res odlična osnova za začetek jesenske predvolilne kampanje. Tisti hip, ko so volivci zvedeli za konkretne izdatke, ki so potrebno oblastem za funkcioniranje, se začenja popolnoma nova zgodba, pač zgodba o tem, kako drago politiko si pravzaprav lahko privoščimo. Že sem naletel na pripombo, da je dvanajst zelo nekvalitetnih strank z dolgočasnimi statuti in neprepričljivimi programi za Slovenijo pač preveč. Tudi predstavniki naroda, ki so se po dvajsetih letih spomnili, da je njihova naloga tudi opazovati in omejevati nepotrebne izdatke vsakokratne vlade, vsekakor niso ravno nekaj najbolj posrečenega. Preračunavanja, koliko kakšen zakon stane v primerjavi s koristjo, ki jo prinaša, bi se morda lahko lotila že kakšna garnitura pred tole zdajšnjo. Pri tem ne vem, če se je bo zdajšnja sploh res lotila. Še nekaj je: današnji poslanci se vsak dan prikazujejo vsaj na dveh programih nacionalne televizije. Če upoštevam, kolikšne so njihove plače, bi rekel, da so kot televizijske zvezde precej poceni. Če pa upoštevam, kako zelo neprofesionalna so njihova izvajanja, kako močno tolčejo mimo, kako neprepričljivi in celo žaljivi so, potem bi pač svetoval nacionalni televiziji, da si poišče kakšne boljše, učinkovitejše zvezde. Lahko tudi bistveno dražje. Pa je vseeno ali so to novinarji, igralci ali celo kar humoristi. Spet ni dobro, da ker prav vse televizije in prav vsi programi očitno poceni (na račun države) dobijo državnozborske zvezde, najbrž ta poplava vedno istih obrazov močno zbije ceno ostalim televizijskim voditeljem. Če že državna administracija mora biti tako obširna in če hoče delati v dovolj velikih najetih prostorih, potem naj država poskrbi še za televizijo, ki bo razpravljala o problemih, posebnih finančnih, s tistimi, ki se ne bi nenehno in kar naprej čudili, koliko kaj stane. Tako, kot se to dogaja zdaj, ko so se začeli poslanci ukvarjati z najemanjem stavb in čisto očitno s tem početjem ne bodo tako kmalu nehali! Urad, ki bi skrbel za vse najete prostore in zgradbe in se pogajal o najemninah, to bi bil šele udarec za proračun! Tako kot Urad za boj proti korupciji bi takoj potreboval novo najeto stavbo in računalnike in potem še razpise za nakup čistil in toaletnega papirja! Z drugimi besedami, pred dvajsetimi leti smo se zelo na široko strinjali, da se moramo osvoboditi. Po dvajsetih letih pa smo se šele prvič spomnili, da bi kaj povedali o tem, koliko to stane. Že pred dvajsetimi leti sem poslušal različne ministre in poslance, ki so pravilno opazili, da nenehni razpisi pomenijo za dvajset do trideset odstotkov dražje gradnje, na primer, avtocest, raznih klinik in podobnega. Deževala so opozorila, da se je boljše pogajati in pri tem natančno ugotoviti, koliko je potrebno materialov in dela za posamezni projekt. Tudi sem že takrat slišal, da vsakdo, ki se javlja na razpis, pač nujno špekulira: ker če se že mora na vsak način prikazovati, da je poceni, potem mu bo prej ko slej prišlo na misel, da se na ta ali oni način primerja s konkurenti. Niti ni nujno, da se dogovarjajo, v vsakem primeru se jim bo posrečilo, da bodo dražji, kot bi naj nujno bili. Ker živimo v kapitalistični galaksiji, kjer dobi delo vedno najcenejši ponudnik, bi bilo dobro vedeti, da so se že pred dvajsetimi leti ministri in poslanci ob gradnji avtocest spraševali ali ne pomeni jemati vedno najcenejšega ponudnika, tudi nakopati si na glavo najmanj kvalitetno gradnjo in s tem v zvezi največ dodatnih stroškov že čez petnajst ali dvajset let.

Razpisi so mehanizem. V različnih razmerah so lahko različno učinkoviti. Vlade, ministrstva, najemnine, lizingi – vse to so mehanizmi. V različnih razmerah so lahko različno učinkoviti, samo nekje morajo biti mehanizmi, ki jih preverjajo in nadzorujejo. Kar dvomim, je, da bodo za to dejavnost poslanci našli dovolj časa. In pameti.