Kultura / Predinova Barbika
© Rolando Peharec
Barbika
Nekoč so nam, na sončni strani, boginje spletle krasno gnezdo.
Potem je ptičica usoda vanjo znesla križ in zvezdo.
Beli nam je zapeljal rdečo, zato so zdaj potomci rožnati.
Eleganca jim odmerja srečo in novi dnevi so fantastični.
Boljši jutri končno jaha plimo, ki smo jo stoletja čakali.
Zdaj budni sanjamo, da sladko spimo.
Nas kakšna vila sploh lahko zbudi?
Nobena, nobena, nobena!
Naša Barbika je samo ena!
Dočakali smo roza tisočletje. Z ogledalom negovan napuh.
Gojimo zizike za ples in rit za petje. Klinc gleda dušo in posluh.
Boljši jutri končno jaha plimo, ki smo jo stoletja čakali.
Zdaj budni sanjamo, da sladko spimo.
Nas kakšna vila sploh lahko zbudi?
Nobena, nobena, nobena!
Naša Barbika je samo ena!
Naj ostanem, naj zbežim, naj se jočem ali smejim?