Družbeno koristna podjetja

Na odlagališču kosovnih odpadkov, ki leži med Rogaško Slatino in Rogatcem, je nedavno zrasel velik bel šotor. V njegovi levi polovici te dni nastaja delavnica, v desni polovici, kjer je že položen lesen pod, pa razstavno-prodajni prostor. V šotoru bo sedež prvega centra ponovne uporabe odpadkov pri nas.

Njegova pobudnica dr. Marinka Vovk ob našem obisku ni mogla skriti navdušenja nad bližajočim se odprtjem, saj si je za ta projekt prizadevala več kot desetletje. In kaj natančno bodo sploh počeli v centru? »Glede na to, da smo na odlagališču, imamo okrog sebe celo vrsto kosovnih odpadkov. Predmete, ki bi bili sicer izpostavljeni vremenskim vplivom in propadanju, bo naša ekipa pregledala, in kar bo uporabnega, bo odpeljala v šotor. Tam bodo predmete razstavili, uredili, popravili, očistili, jim skratka dali nov dizajn, nato pa jih bomo v drugem delu šotora prodali,« pravi Vovkova. Lotili se bodo obnove vseh mogočih predmetov, od koles do športne opreme, knjig, pohištva, računalniške opreme in drobnih gospodinjskih pripomočkov. In po kakšni ceni jih bodo prodali? »Po zelo nizki. Cena obnovljenega izdelka, kot je denimo tale miza,« je pokazala na okroglo leseno mizo v pisarniškem zabojniku, »bo denimo največ 20 evrov. To pa zato, ker nam je do tega, da bi prodali čim več stvari. V naši okolici živi kar nekaj družin, ki si ne morejo privoščiti niti osnovnih stvari. Mi pa upamo, da bodo lahko z našo pomočjo po ceni, ki bo dosegljiva vsakomur, otrokom kupile tudi denimo kolo ali računalnik.«

Ponekod v tujini centre ponovne uporabe poznajo že desetletja, prvi slovenski pa se ima za to, da bo le zaživel, zahvaliti 249.000 evrom, ki mu jih je na javnem razpisu za spodbujanje socialnega podjetništva odobrila država. Razpis je v sodelovanju z evropskimi socialnimi skladi pripravilo ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, center pa bo z razpisnimi sredstvi pokril večino stroškov prostorov ter usposabljanja in zaposlitve delavcev. Zakaj so zaprosili za javna sredstva? In zakaj se niso znašli sami, tako kot počne večina podjetnikov na trgu? »Sploh ne gre za to, da bi želeli biti odvisni od države. Težava je v tem, da bi klasično podjetje v tej panogi izredno težko zaživelo. Tako rekoč nemogoče bi bilo,« pojasnjuje Vovkova. Ponovna uporaba odpadkov je pri nas sicer zakonsko predpisana, a se kljub temu doslej ni zganil nihče, ne država ne lokalne skupnosti, ker za to menda ni bilo denarja. Sami so želeli, da bi se stvari vseeno premaknile. To ne preseneča, saj je Vovkova znana okoljevarstvenica in tudi predsednica zunajparlamentarne stranke Zveza ekoloških gibanj Slovenije. »Ugotovili smo, da delavcev zgolj s prodajo obnovljenih izdelkov ne bi mogli plačati. Zato smo se odločili za alternativni način podjetništva, ki bi omogočalo, da bi, ker delujemo v javnem interesu, stroške vsaj deloma dobili povrnjene, preostale stroške pa bi krili sami z dodatnimi deli na terenu, denimo z montažami, s čiščenjem ali selitvami. Pri tokratnem razpisu nam je le uspelo.«

Za tip podjetništva, za katerega so se odločili, se je uveljavil izraz socialno podjetništvo.

Več berite v Mladini