Praznik dela

Z sedeminsedemdesetletnim prijateljem odhajava s krajevnega sestanka Desusa, ustaviva se pred vrtcem in opazujeva dve petletni blondinki, ki preprečujeta trem nerodnim petletnikom, da bi se dokopali do tobogana. Moj prijatelj postane vidno zaskrbljen: Pri petih letih so deklice večje in močnejše od dečkov. Vendar jih je vsaj nekaj manj kot dečkov. Pri petinšestdesetih letih pa se število žensk v razmerju do moških začne izrazito povečevati. Potem moj prijatelj izrazi mnenje, da se minister za delo in družino Ivan Svetlik igra z zelo nevarnim ognjem. Njegov novi pokojninski zakon je prava tempirana bomba. Do zdaj so se upokojevale ženske pri šestdesetih, takrat so še živahne in sladke. Še tekajo z nahrbtniki na ramenih po Ljubljani na trg in po trgovinah. Še kuhajo za samske sinove in pazijo precej velike vnuke. Po novem se bodo upokojevale s petinšestdesetimi leti. Še verjetneje s sedemdesetimi. Petinšestdesetletnice in sedemdesetletnice so že drugačne: več kot po trgovinah hodijo k zdravnikom. Čas pa jih je že malo upognil in naredil previdne. Če pomislim - tu mu je pogled splaval na tobogan in okoliška igrala, bodo te punčke iz vrtca najmanj do tridesetega leta študirale ali pa bodo – tako kot je danes moderno - brezposelne. Kdaj bodo imele otroke? Recimo, nekje pri štiridesetih. In ko se bodo pri sedemdesetih upokojevale, jim bodo sinovi še čepeli doma, vnuki pa, če jih bodo imele, pa bodo tako mladi, da bodo še vedno potrebovali vsak svoj vrtec. In kadar bodi zboleli, bodo potrebovali celo tudi babice. Ki pa bodo še zaposlene. Zaradi tega bo moralo mesto graditi več in več novih vrtcev in še bo vse skupaj bolj malo zaleglo. Neizpodbitna posledica teh sprememb pa bo, da bodo društva upokojencev in tudi sama stranka upokojencev ostali brez dovolj mladih, živahnih in sposobnih kadrov! Potem pa se bodo dogodili najhujši generacijski premiki: Kot vemo, se število moških med petinšestdesetim in osemdesetim letom nenehno zmanjšuje. Poklic upokojenec se bo skoraj v celoti feminiziral! Pri osemdesetih pride povprečno en moški na deset žensk. Tako razmerje pa ni ugodno razmerje niti za izlete v naravo, kaj šele za politiko! Poizkusil sem ga popraviti: K nam vendar pridejo osemdesetletnice. Može, ljubimce, prijatelje, sosede – vse so jim leta zredčila, sinovi in hčere so zanesljivo ušli izpod njihovega strogega nadzorstva, vnuki so preveliki, da bi sem jim še zdelo zabavno ukvarjati z njimi, tako zdaj osemdesetletnicam ostane samo še politika. Ker so se v dolgih desetletjih naučile držati dieto, telovaditi in celo hoditi k zdravnikom, imajo dovolj časa za sestanke. Pa tudi za različne organe v stranki in celo za kongrese. Če se bodo ženske upokojevale veliko kasneje kot zdaj, bodo v trenutku upokojitve še manj odtujene od pisarniških del, kar bo za stranko naravnost odlično. Moj sogovornik pa je razložil svoje izkušnje: Vendar pa so osemdesetletnice precej neprimerne za kandidiranje. Če bi prišle v mestni svet ali v državni zbor in se izkazale, kako bi potem še enkrat, dvakrat trikrat ponavljale mandat? V tem vidim najresnejši razlog, zakaj upokojenke pri osemdesetih ne obvladajo države kot celote in posebej še politike. Vendar to se bo v prihodnosti spremenilo. Ženske, ki so od vrtca naprej v manjšini in vedno izpostavljene nasilni moški večini, bodo kot osemdesetletnice nesporna večina enega samega spola! Prav čudno bo, če tega ne bodo izkoristile. Podvomil sem, da se bo osemdesetletnicam ljubilo vladati. Res bi bilo za slovenske stranke najprimernejše, da si končno organizirajo sedeže kar v domovih upokojencev, tja spadajo in tako bodo vsaj prodrle v prav vsako občino. Vendar osemdesetletnicam pravzaprav res ni več potrebno, da bi se vedno znova dokazovale. Moj sogovornik pa je bil drugačnega mnenja: kakršnakoli večina, ki se poenoti, pristane na iste vrednote in na enotno organizacijo, lahko prevzame oblast in se končno loti nenehnega nadzorovanja vseh ostalih političnih strank, ki pač nikoli ne mislijo na kaj drugega, kot pa na to, kako bi zmanjšale izdatke za upokojence. Kdor pa prevzame oblast ali pa se vsaj znajde v skušnjavi, da bi jo, bo prav prav gotovo zbral dovolj zaljubljenosti v lastno moč in začel vladati! Bolj in bolj kot sva opazovala dogajanje pred vrtcem, se pravi, kakih trideset petletnic in petletnikov pri napornem plezanju, guganju in spuščanju po toboganu, bolj naju je zaskrbelo, da družba, ki že vrtičkarjem ne more zagotoviti solidnih delovnih mest in jih naučiti razumnih delovnih navad, pač ne bo zmogla v delovne procese energično vključiti še skrbi za šolarje, študente, diplomante, potem brezposelne in končno zaposlene. Družba, ki ji že pri najmlajših generacijah vrtičkarjev ni jasno, kam naj jih vtakne, prav gotovo ne ve, kako bo dosegla, da se nihče ne bo zaposloval pred tridesetim letom in da se nihče ne bo neodgovorno šel udobnega študentskega dela! No, jasno je, da taka družba tudi s sedemdesetletnicami in sedemdesetletniki in z osemdesetletnicami in redkimi osemdesetletniki ne bo vedela kaj početi. Edino, kar je mojega sogovornika in mene skrbelo je, da naju čez šestdeset let tam okoli leta dva tisoč sedemdeset ne bo več zraven, da bi lahko videla in doživljala rezultate današnje pokojninske reforme. Spreminjanje vrtičkarjev v šolarje in šolarjev v zaposlene in zaposlene v upokojence je tipična igra na dolgi rok. Kdor se je loti, bo spreminjal celo stoletje.