Kosovski mobilni boj 

Potem ko je kosovska vlada ob pomoči policije v številnih mestih po vsem Kosovu odstranila bazne postaje srbske mobilne telefonije podjetij Telekom, Telenor in VIP se kosovski boj za mobilno telefonijo po vsemu sodeč seli tudi na sodišča. Hkrati pa prihaja do „povratnega“ uničevanja opreme kosovskih mobilnih operaterjev s strani „neznanih storilcev“, ki kosovske repetitorje – ki so v posredni lasti slovenske države - po podatkih kosovske policije „odstranjujejo“ kar ob pomoči 200 gramov eksploziva in počasi goreče vžigalne vrvice.

Telekom Srbije in Telenor sta namreč zaradi uničevanja svoje opreme, zaradi česar so brez signala mobilne telefonije ostali predvsem pripadniki še preostale srbske manjšine na Kosovu najavila več tožbe v višini več milijonov evrov. Tožbe je podprla tudi srbska ministrica za telekomunikacije Jasna Matić, ki je izjavila, da je srbskim mobilnim operaterjem kljub akciji kosovskih oblasti uspelo vrniti mobilni signal na večji del Kosova. Opozorila je tudi na dejstvo, da je v skladu z resolucijo VS OZN vsa oblast nad telekomunikacijami na Kosovu v rokah UNMIK-a ter da zato ni bilo nikakršne poddlage za to, da kosovski organi enostransko prekinejo z delom mrež, ki so na Kosovu delovale že tedaj, ko Kosovo še ni bilo pod upravo Združenih narodov. Vendar se predstavniki Kosova ne strinjajo s to oceno. Direktor kosovske regulativne uprave za telekomunikacije Ekrem Hodža je akcijo odstranjevanja telefonske opreme srbskih mobilnih operaterjev ocenil kot upravičeno, saj naj bi srbska podjetja na Kosovu delovala brez dovoljenj pristojnih kosovskih institucij. V primeru, če bo oprema ponovno instalirana pa je opozoril, da jo bodo „smatrali za ilegalno in ponovno odstranili.“

Srbija se je medtem za pomoč obrnila na UNMIK in EULEX hkrati pa je tudi je tudi uradno zahtevala, da jo pri njenih zahtevah podpre tudi mednarodna telekomunikacijska unija. Srbski zunanji minister Vuk Jeremić ocenjuje, da je bila akcija odstranjevanja oddajnikov srbskih mobilnih mrež deloma povezana z neuspehom Prištine, ki si že dlje časa prizadeva pridobiti svojo, „državno“ pozivno številko. Kljub temu da so oblasti na Kosovu 17. februarja 2008 razglasile neodvisnost Kosova je mogoče telefonske številke na Kosovu še vedno poklicati le po predhodnem pozivu mednarodne klicne številke za Srbijo (381). Srbski minister za zunanje zadeve je pritrdil mnenju „da je v ozadju prekiniteve telefonskih zvez na Kosovu prav zahteva Prištine, da postane član mednarodne telekomunikacijske unije“ ter dobi pozivno številko, ki je rezervirana za države, ter da na ta način potrdi svojo državnost. „Prištinske oblasti so se večkrat poskušale izboriti za članstvo v tej organizaciji, s čemer bi dobili pravico na pozivno številko, ki je drugačna od tiste, ki jo ima Srbija. Vedno znova so bile njihove zahteve odbite od zidu, ki smo ga zgradili ob pomoči prijateljev iz vseh strani sveta. Nezadržan in brutalen način, s katerim so nastopili do nealbanskega prebivalstva v pokrajini predstavlja maščevanje zaradi njihovega diplomatskega neuspeha,“ opozarja Jeremić. Srbija sicer še ni dobila odgovora od Mednarodne telekomunikacijske unije, vendar so prepričani da bo odgovor pozitiven, ker gre za agencijo OZN, ki ne bo mogla mimo dejstva, da OZN ne priznavajo Kosovo kot neodvisno države.

Zaplet se je začel prejšnji petek, ko je več področij Kosova ostalo brez signala mobilne telefonije Telekoma Srbije in Telenora, v katerem ima večinski delež norveški operater mobilne telefonije. Akcijo sekanja kablov in demontaže anten opreme mobilnih operaterjev so izvajali delavci Telekoma Kosova, ob podpori posebnih enot kosovske policije. Odmontiranih je bilo najmanj 24 baznih postaj. Postaje so bile odmontirane in odnešene iz Badovca pri Gračanici, Gušterici blizu Lipljana in v Babinem Mostu pri Obiliću. S teh mest so srbski mobilni operaterji pokrivali prostor osrednjega Kosova, tako da je brez mobilne telefonije zaradi tega dejanja ostalo namanj 40 000 večinoma srbskih državljanov. Celotna akcija kosovskih oblasti je prizadela okoli 100 000 Srbov na Kosovu. Opremo so odmontirali tudi iz prostorov, ki pripadajo srbski pravoslavni cerkvi (SPC), zaposleni v bolnišnici v Gračanici pa so opozorili javnost, da so zaradi tega „nehumanega in neciviliziranega dejanja“ ogrožena tudi življenja, saj v njnih primerih pacienti ki živijo v enklavah an Kosovu ne morejo poklicati niti zdravniške pomoči. Bolnišnice, ki dobi dnevno vsaj 50 nujnih pozivov namreč v dnevih, ko so pripadniki kosovskih služb odklopili srbske mobilne operaterje ni dobila niti enega klica. Srbski predsednik vlade Mirko Cvetković je potezo kosovskih oblasti ocenil kot nesprejemljivo in kot poskus „vlivanja strahu“ ogroženi srbski manjšini. Akcijo je obsodil tudi Nenad Rašić, minister za delo in socialne zadeve v kosovski vladi.

Da bi lahko ta spor prerasel tudi v resnejše konflikte pa dokazujeta dve eksploziji, do katerih je prišlo neposredno po akciji kosovskih oblasti. Neznane osebe so najprej izvale eksplozijo pod repetitorjem podjetja IPKO (ki ga večinoma uporabljajo kosovski Albanci) v vasi Tvrđan, v občini Leposavič, nato pa je bomba eksplodirala tudi pred zgradbo kosovske policije v Zubinem Potoku. Kmalu zatem so bili razstreljene še tri bazne postaje kosovske mreže 049 na severu Kosova. V teh napadih je bila pravzaprav uničeno slovensko lastništvo – IPKO je namreč v večinskem lastništvu Telekoma Slovenije, ki je v večinski lasti slovenske države. Podjetje IPKO, katerega sedež je sicer mogoče poklicati preko slovenske pozivne številke je ob napadih izdalo posebno sporočilo, v katerem je poudarilo, da je podjetje licencirano za „celotno področje Republike Kosovo“, vključno z področji, naseljenimi s srbskimi državljani in drugimi manjšinskimi skupnostmi v srpskem delu Kosova.“ Podjetje s signalom pokriva 99,7 odstotka Kosova. Istočasno pa gre ob plačilu 75 milijonov evrov za licenco ter 230 milijonov evrov investicijskih sredstev Telekoma Slovenije v mrežo IPKO tudi za največjo investicijo izven Slovenije.