30 let od Titove smrti

 Pokopali so ga štiri dni pozneje v Beogradu, tedanji prestolnici SFRJ. V analih je zapisano, da je bilo na pogrebu 209 voditeljev in kronanih glav iz 107 držav z vsega sveta.

Obletnice se bodo redki preživeli Titovi soborci in drugi častilci "največjega sina narodov in narodnosti Jugoslavije" z vseh koncev nekdanje skupne države po poročanju srbskih medijev danes spomnili s polaganjem vencev v Hiši cvetja na Dedinju, kjer Josip Broz počiva v grobu brez komunističnih obeležij. Grob je doslej obiskalo okoli 20 milijonov domačinov in tujcev. Nekateri so se danes napotili tudi v njegov rodni Kumrovec.

Tito je bil vodja jugoslovanskih komunistov, dosmrtni predsednik partije in države. Čeprav obstajajo različni datumi njegovega rojstva, je kot dan njegovega rojstva obveljal 7. maj 1892. Rodil se je v Kumrovcu, vasi na meji med Hrvaško in Slovenijo, Hrvatu Franju Brozu in Slovenki Mariji Javoršek.

Kasneje je kot Titov rojstni dan veljal 25. maj, tako je bilo zapisano v času, ko je služil avstroogrsko vojsko. Nemški nacistični vodja Adolf Hitler je prav na ta dan leta 1944 v Bosni zagnal obsežno vojaško akcijo, znano kot desant na Drvar, da bi ga ujel. Po II. svetovni vojni se je ta datum v maniri kulta osebnosti slavil kot dan mladosti. Z njim je bila povezana štafeta mladosti, med katero so več kot štiri desetletja po celotni državi prenašali štafetno palico in jo izročili državnemu vodji na sklepni slovesnosti v Beogradu.

Po treh desetletjih je čas za objektivno proučevanje Titove dediščine. Med pozitivnimi dosežki Titovega vladanja se omenjajo ideja bratstva in enotnosti, sistem samoupravljanja in, v zunanji politiki, gibanje neuvrščenih. Tujina mu priznava vešče vodenje narodnoosvobodilnega boja in državniško držo.

Med negativno Titovo dediščino se uvrščajo povojni poboji političnih poražencev v II. svetovni vojni, pozneje pa odstranjevanje političnih nasprotnikov, zapiranje nedolžnih državljanov na Golem otoku, življenje na visoki nogi, dušenje reformskih sil, enkrat v enem, drugič v drugem delu države, za katero je bila značilna izjemna pestrost veroizpovedi, narodov, narodnosti in etničnih skupin.

Srbi ga danes ne cenijo, ker so prepričani, da so bili pod njegovo vladavino prikrajšani na različne načine, obračunal je tudi s srbskimi liberalci v začetku 70. let minulega stoletja. Prav tako ni posebej priljubljen med Hrvati, ker je pred tem zatrl njihovo reformno gibanje.

Skoraj nedeljena so mnenja, tako njegovih nekdanjih "podanikov" kot tudi analitikov, da je Broz Jugoslaviji zagotovil ugledno mesto v svetu. Že na anekdote mejijo zgodbe, kako so ga kot simbol Jugoslavije prepoznavali v najbolj oddaljenih kotičkih Afrike in ostalih celin. Jugoslovanski vodja je uspešno krmaril med Zahodom in Vzhodom. Med velikimi očitki njegovi politiki je bil dolgo tudi ta, da je preveč zadolžil državo.

Analiza Titove dediščine vedno znova sproža tudi debate o razlogih za razpad nekdanje skupne države, za katere enotnost si je pokojni vodja vedno prizadeval. Tu se pojavljajo medsebojna obtoževanja, odvisna od zornega kota posameznega dela nekdanje države in osebnih izkušenj.

O 30. obletnici smrti Josipa Broza Tita te dni poročajo številni tiskani in elektronski mediji, ne samo na Balkanu. Britanski BBC ugotavlja, da spominjanje na Tita danes deli tiste, ki jih je nekoč združeval. Seme nacionalizma naj bi bila ustava SFRJ iz leta 1974, ki je oslabila federacijo. BBC še meni, da je legenda o Titu hitro zbledela. O kontroverzah legende se je razpisal tudi londonski Independent.

Mnogi starejši prebivalci se Tita spominjajo z nostalgijo; pri tem v ospredje postavljajo tedanji občutek varnosti, brezplačno šolanje in zdravstveno varstvo, možnost prostega potovanja po svetu. Za mnoge, v prvi vrsti tiste, ki so bili osebno preganjani ali so padli v njegovo nemilost, pa je bil "komunistični diktator", ki je nadvse ljubil oblast. (STA, lpč)