Napeto do zadnjega trenutka

Pričakovati je tesen izid, tako da bodo liberalni demokrati najverjetneje tisti, ki bodo pomagali krojiti politični zemljevid Velike Britanije.

Sprva je kazalo, da konservativci mirno plujejo do zmage, a je sčasoma njihova dvoštevilčna prednost pred laburisti in liberalnimi demokrati začela kopneti v enoštevilčno. Postalo je tudi jasno, da se zna prvič po letu 1974 zgoditi, da nobena stranka ne bo zbrala več kot polovico oziroma najmanj 326 poslancev v spodnjem domu parlamenta.

Razlog tiči tudi v tem, da se je v zgodovinsko rivalstvo med laburisti in torijci vmešal še tretji igralec, vodja liberalnih demokratov Nick Clegg. Ta je presenetil s svojim nastopom na treh predvolilnih soočenjih, ki so bila sicer novost letošnje predvolilne kampanje.

Vodja konservativcev Cameron je nedavno sicer dejal, da volitve še zdaleč niso končane. Kot je zatrdil, ničesar ne jemlje za samoumevno, za volivce, ki jim obljublja spremembe, pa se bori "z upanjem in optimizmom".

Premier Gordon Brown je skušal v kampanji izpostavljati dosežke vlade pri boju z gospodarsko krizo, a so njegovim laburistom podporo odrekli tudi vodilni britanski časniki, ki so jih doslej podpirali. Clegg pa je ponujal drugačen način vodenja kot doslej.

Vsi kandidati so več ali manj poudarjali, da je treba zmanjšati rekordni javni dolg, vendar brez enotne ocene, kdaj. Država je namreč šele krenila na pot okrevanja po recesiji. Prav tako imajo različna mnenja o davku na izplačane plače.

Glede občutljive teme priseljevanja se voditelji treh največjih strank niso zapletali v posebej ostre razprave, se je pa na primer skrajno desna Britanska nacionalna stranka zavzemala za njegovo popolno ustavitev. Glede priseljevanja bi konservativci uvedli kvote za priseljence iz nečlanic EU, medtem ko bi laburisti uvedli obvezne osebne izkaznice za tuje državljane. Liberalni demokrati se zavzemajo za posebne mejne organe s policijskimi pooblastili.

Medtem ko konservativci zavračajo reformo volilnega sistema, se laburisti k temu nagibajo, načrtujejo tudi reformo lordske zbornice. Liberalni demokrati pa se zavzemajo za pisano ustavo.

Kar zadeva odnos do EU, so liberalni demokrati odločno na strani članstva v povezavi, kar odseva dejstvo, da je bil njihov vodja Clegg več let evropski poslanec. Nekoliko bolj so previdni laburisti, konservativci pa so že pregovorno evroskeptični.

Sicer laburisti premiera Browna načeloma podpirajo uvedbo evra, a le, če bi ga potrdili na referendumu. S konkretnimi načrti za to pa niso postregli. Konservativci pa se po sprejetju Lizbonske pogodbe, ki so ji sicer nasprotovali, zavzemajo za referendum o vsaki bodoči pogodbi, s katero bi Velika Britanija svoje pristojnosti prenesla na EU.

Različne ankete vsem trem vodilnim strankam pripisujejo od 28 do 34 odstotkov glasov, s tem da konservativce uvrščajo v vodstvo. Da bi se zadeve še bolj zapletle, pa kažejo tudi, da bi si lahko glede na volilni sistem največje število poslancev lahko zagotovili laburisti, četudi bi bili po osvojenem odstotku glasov na drugem ali celo na tretjem mestu.

V Veliki Britaniji je namreč v veljavi večinski volilni sistem, zato ni nujno, da bo stranka, ki bo na nacionalni ravni dobila največ glasov, imela tudi največ poslancev v parlamentu. Poslanski sedež zasede tisti, ki v svojem volilnem okrožju dobi največ glasov, zato ni pomembno, ali je tam prejel 90, 50 ali le 20 odstotkov glasov, vsi ostali pa ostanejo praznih rok.

Premier po tradiciji postane vodja stranke, ki ima največ poslancev v poslanski zbornici. Njegov mandat naj bi trajal pet let, a se je po konservativni premierki Margaret Thatcher uveljavila navada, da premier že po štirih letih prosi kraljico, da razpusti parlament in razpiše nove volitve.

Politični komentatorji sicer ugibajo o treh možnih scenarijih, ki bi lahko sledili, potem ko se bodo v četrtek ob 23. uri zaprla volišča in bodo znani izidi vzporednih volitev. Pripravljajo jih televizije BBC, ITV in Sky.

Eden od scenarijev napoveduje relativno zmago konservativcev, ki bi odprla pot morebitni koaliciji z liberalnimi demokrati ali katero od manjšin strank. Po drugem bi se laburisti lahko obdržali na oblasti v zavezništvu z liberalnimi demokrati, lahko pa se pripeti tudi konservativna zmaga z absolutno večino, ki bi Cameronu omogočila oblikovanje vlade brez podpore drugih strank, navaja francoska tiskovna agencija AFP.

Ne glede na rezultat četrtkova noč prinaša rekorde. V primeru zmagoslavja torijcev bi bil Cameron najmlajši premier po 19. stoletju. Če liberalni demokrati zberejo več kot 20 odstotkov glasov, bi jim to prineslo najboljši rezultat zadnjih 90 let. Četrta zaporedna zmaga laburistov, četudi malo verjetna, pa bi prav tako bila brez primere. (STA, lpč)