Mavrični terorizem
Zadnja leta se zdi, kakor da v Sloveniji poteka tekmovanje, kako bi bila vsaka hiša čim bolj drugačna od drugih, prav posebej pobarvana, da bo le unikatna. Stranski učinek te tekme je počasen razpad naših vasi in mest. Primer mavričnega terorizma na Dolenjskem.
© Borut Peterlin
Včasih so bile stvari preproste. Če si imel enodružinsko hišo, si jo lahko pobarval belo ali ... belo. Če je država gradila stanovanjski blok, je arhitekt lahko izbiral med slabimi dvajsetimi barvami in izbral je zelo previdno. Ali pa sploh ni bilo barve, fasada je bila zaključena zgolj z barvo materiala. V stanovanjskih soseskah sive betonske plošče, na pošti in banki svetle kamnite plošče, mogoče kje kakšna kovina. A ti duha moreči, socialistični, represivni časi so za nami. Sedaj živimo v časih svobodne izbire in prostega trga. Del te svobodne izbire je tudi to, da si lahko vsak pobarva hišo, kakor se mu zazdi. Žal pa to ni tako dobra stvar, kot se sliši. Zadnja leta je videti, kakor da v Sloveniji poteka tekmovanje, kako bi bila vsaka hiša čim bolj drugačna od drugih, prav posebej pobarvana, da bo le unikatna in popolnoma samosvoja. Stranski učinek te tekme je počasen razpad naših vasi in mest. Vasi, trge in mesta z lovom za navidezno individualnostjo onesnažujemo in izgubljamo prostor, kot smo ga poznali. Preobrazba iz nekdaj belih gruč hiš, enotnih sosesk in mest v kakofoničen kalejdoskop barv poteka pred našimi očmi in glede tega ne moremo storiti nič.
Moja hišica, moja svobodica