Strassbourg zavrnil žrtve NDH

Evropsko sodišče za človekove pravice v Strassbourgu je po treh letih razsojanja zavrnilo tožbo Združenja taboriščnikov druge svetovne vojne in njihovih potomcev proti Hrvaški, s katero so le-ti zahtevali 500 milijonov evrov odškodine. Uradna obrazložitev, ki naj bi jo dobili v združenju je bila, da “Hrvaška ni podpisnica konvencije za zaščito človekovih pravic” ter da zato tožba ni mogoča. Vendar je po ocenah nekaterih pravnikov problem predvsem v dokazovanju pravnega nasledstva Hrvaške z ustaško NDH.

Preživeli taboriščniki in njihovi potomci so zaradi odločitve “šokirani” in dvomijo v njeno utemeljenost, kot razlog za svoje dvome pa navajajo, da so odgovor dobili od hrvaške uslužbenke sodišča Valentine Grdelić.

Predsednik združenja taboriščnikov Gojko Knežević je namreč pred tremi leti vložil tožbo proti Hrvaški in to v imenu 9000 bivših taboriščnikov in njihovih potomcev, ki so Hrvaško obtožili za vojne zločine in zločine proti človečnosti, ki v skladu z mednarodnimi konvencijamii ne zastarajo. Predsedniku sodišča je zato Gojko Knežević poslal tudi protestno pismo, v katerem zahteva, da se mu odgovori, ali je možno, da bo Hrvaška ostala nekaznovana za pregon in smrt skoraj milijon Srbov, Židov in Romov ter “ali sodišče v Strassbourgu ponovno ubija te žrtve in krši Ustanovno listino OZN?”

Odvetnik Miroslav Mikeš je dejal, da je vložena tožba zelo zapletena in kompleksna ter pri tem izpostavil, da je veliko vprašanje, če je sodišče v Strassbourgu sploh pravi naslov za vodenje postopkov v omenjenem primeru. Tudi po njegovi oceni je bila tožba zavrnjena zato, ker Hrvaška po oceni sodišča ni pravni naslednik NDH, saj Hrvaška “spretno lovi ravnotežje, ko gre za vprašanje nasledstva NDH in to nasledstvo priznava, če ji je to v interesu in zavrača vsakršno mednarodnopravno kontinuiteto s to Pavelićevo marionetno tvorbo, če bi ji to škodilo,” navaja Mikeš.

Na tem mestu je potrebno poudariti pomemben primer iz preteklosti, ki je najverjetneje vplival na odločitev sodišča iz Strassbourga. Podjetje Socony Oil Company je namreč po drugi svetovni vojni zaradi ropa in zaplemb njenega premoženja v času druge svetovne vojne s strani NDH od Jugoslavije zahtevalo odškodnino. Podjetje Socony je trdilo, da je Jugoslavija pravna naslednica NDH, saj je Jugoslavija izvajala de facto nadzor nad dobrim delom NDH v omenjenem času in je bila ob tem še de jure suverena država, če ne drugače, pa s strani ZDA. Kot svoj argument je podjetje Socony navedlo, da so ZDA tudi v času okupacije Jugoslavije priznavele vlado kralja Petra II. v izgnanstvu kot legitimno vlado. O sporu je odločala mednarodna posebna mednarodna komisija, ki je zavrnila zahteve podjetja. “Hrvaška je imela vse značilnosti lokalne de facto vlade oziroma vlade z odločujočo oblastjo,” je odločila komisija. Pravna kontinuiteta Jugoslavije zato ni vplivala na dejstvo, da je bila v določenem obdobju njena vlada brez nadzora in odgovornosti za dejanja, ki so se zgodila v Hrvaški. Priznanje vlade Petra II. torej ni bilo odločilno za to, da bi državo Jugoslavijo dejansko spoznali za odgovorno dejanj, ki jih je storila NDH. V tem primeru je torej prevladal “deklaratoren” pristop pri priznanju držav, ki predvideva, da priznanje ali nepriznanje države nima odločilne vloge pri priznanju držav.

To je bila odlična “rešitev” za Jugoslavijo, ki ji zavezniki niso želeli naprtiti dejanj marionetne Paveličeve tvorbe, toda to je danes očitno tudi “prekletstvo” tistih, ki od današnje Hrvaške, naslednice SFRJ terjajo odškodnino za to, kar je povzročila NDH. Hrvaška se namreč lahko upravičeno sklicuje na omenjeni primer kot dokaz, da tudi sama ne more biti naslednica NDH, če to ni bila niti Jugoslavija, iz katere je po njenem razpadu nastala tudi Hrvaška.