Luknje za golf

Ministrica za kulturo Majda Širca je končno odločno povedala, da bo osemnajst lukenj na igrišču za golf v Lipici možnih samo brez nje! Povedala je tudi, da je kobilarna spomenik, zato naj igralnica in golf postopoma izgineta iz Lipice! Trditev, da naj bo stoletja stara kobilarna rezervirana za konje in naravo, je simpatična. Da bi pa kobilarno Lipica in lipicance lahko Slovenci imeli kar tako za žlahten simbol slovenstva, to pa utegne biti nekoliko nerodno. Dunajski cesarji so potrebovali bele konje za parade, vzgajali so jih na Krasu tik ob Trstu in tržaškem zalivu in gospoda, plemiška ali meščanska, jih je lahko hodila jahat. Danes so konje nadomestili avtomobili. Seveda mi ne pride na misel, da bi predlagal, da kakšen nov Jankovič okoli Lipice spelje progo za dirkališče formule ena. Teren, namenjen zgolj konjem, bi tako dobil aktualnejšo vsebino. Ampak, da bi imeli Tržačani pred nosom dirkališče formule ena, Ljubljančani bi se pa morali do tja voziti po avtocesti? Ne, to ni mogoče. Lažje in učinkovitejše bi bilo speljati dirkališče formule ena okoli Blejskega jezera! Boksi bi bili seveda na otoku, ki bi tako končno nehal biti jabolko spora med cerkvijo in državo, konec tekme med verskim in kopališkim turizmom, pač pa novo poglavje v vpisu Slovenije na zemljevid sveta!

Vrnimo se v Lipico. Beli konji lahko nastopajo na stadionu. Vendar za razliko od nogometašev, ki že zdaj imajo več deset stadionov in jim bo Jankovič zgradil še veličastnega ljubljanskega, je tekmovališče za lipicance stisnjeno nekam med pašnike in hleve. Nobene možnosti, da bi jezdeci lipicanci dandanes paradirali po Ljubljani, po prestolnici, ker je pač predaleč, nobene možnosti, da bi paradirali po Trstu ali Gorici, ker so pač slovenski simbol, ne pa italijanski. Nobene možnosti, da bi nastopali na Dunaju, čemur so bili vendar toliko stoletij namenjeni! Če smo Slovenci zmogli preboleti odhod iz avstrijskega cesarstva, zakaj ne bi bili sposobni prenesti preselitve lipicancev v Prekmurje? Kjer je okolje primernejše za konje in kjer je mogoče najti tudi kakšne kmetovalce. Tudi bližina nuklearke v Krškem bi morda prispevala, da bi se bela barva lipicancem dodatno bleščala in da bi se še posebej genetsko razvijali. No, da, ob današnji razvejanosti avtocest bo vedno mogoče v Lipico na nastope pripeljati kakih dvajset ali trideset reprezentančnih lipicancev! Seveda ne mislim, da so igralnice in igrišča za golf tisto, kar bo Slovenijo katapultiralo v smeri razvoja. Če je res kaj vode na Krasu, je Kras potrebno pozidati, tam nekje, kjer se zdaj pasejo lipicanci in kjer se pesniki vsako leto pri jami Vilenica za tri dni zberejo pri branju poezije, tam je potrebno zgraditi veličastno moderno mesto, pač zato, ker je na Krasu podnebje prijetnejše kot v Ljubljani in ker je od tam do hrvaških in italijanskih avtocest bližje, kot iz Ljubljane, Maribora ali prej omenjenega Prekmurja. Že kdaj bi se Ljubljana preselila ob Tržaški ali celo kar Piranski zaliv, če ne bi bilo te nesrečne zgodovine dvajsetega stoletja! Če že hoče biti Slovenija središče igralniškega turizma, mora imeti pravi Las Vegas. Nekje mora imeti prostor za tisoče milijonarjev, željnih iger na srečo. Federico Garcia Lorca je napisal verz: „Ladja na morju, konj na planini!“ Pri tem je seveda mislil na ladje, ki plujejo naravnost v stik z mednarodnimi vodami. Če je stik z mednarodnimi vodami postal popoln simbol vseh možnih prizadevanj slovenske države, zakaj bi se potem zadovoljili s tri sto šestdeset konjički v Lipici? Preselimo jih v Alpe, recimo ob Bohinjsko jezero, kjer se bodo lahko sprehajali skupaj s kravami in utrjevali za zimske napore. Preselimo jih v prej omenjeno Prekmurje, kjer bodo ravno tako kot v Lipici obdani z avtocestami in tisoči mednarodnih tovornjakov, bodo pa vsaj kdaj videli kakšno poljedelsko in živinorejsko okolje, kjer bodo lažje paradirali. Kulturna ministrica Majda Širca me je izjemno pozitivno presenetila. Še bolj bi me, če bi pokazala dvoje: bodisi, da bo udarila s čevljem po mizi tudi v primeru RTV Slovenija ali pa bi vsaj dokončno priznala, da je RTV Slovenija v izključni pristojnosti predsednika vlada Boruta Pahorja in se v zamenjavo Grimsove in Janševe ekipe ne sme vtikati, pa če bi bilo še tako nujno. Da pa, seveda, kot kulturna ministrica lahko kaj pripomni, če Borut Pahor nenadoma navija za nekaj več lukenj pri golfu, ker pač meni, da bo z luknjami za golf krpal državni proračun. Slovenija bo propadla, ker bo izginila slovenščina, slovenščine pa narod ne potrebuje, če mora gledati takšno televizijo, kot so jo zamislili Grims, Janša in kot vse kaže tudi sam Borut Pahor. Res je morda škoda Lipice in Blejskega otoka, RTV-ja pa morda ni škoda, vendar brez nacionalke, ki bi vsaj za silo podprla kulturo, ne more biti niti kulture, niti naroda, niti države. Zastonj so vsa odcepljanja in osamosvajanja in uvedba in obramba evra!

Ni Lipica preizkusni kamen, komu bi kazalo verjeti, Janši ali Pahorju ali Tinetu Hribarju ali Pahorju. Nacionalna televizija in radio me zgolj vsak dan prepričujeta, da ne kaže verjeti ne enemu, ne drugemu, še manj pa njunima strankama (največji koalicijski in največji opozicijski). Če pa to drži in je sploh vse skupaj točno tako, zakaj bi potem verjel kulturni ministrici Majdi Širca, da bo rešila vsaj lipicance in naravo v Lipici? In zakaj neki?