Kdor meče jajca, mu predstava pač ni všeč

Če je mogoče kadarkoli priti v gimnazijske razrede in dijakom povedati, da pouk odpade, ker se bodo brezplačno peljali v Ljubljano demonstrirat, pa se jim potem res ljubi več ur demonstrirati sredi Ljubljane in celo ruvati s policijo, potem lahko sklepam, da vlada in državni zbor pač nista preveč priljubljena. Tudi, če vzamem zares pripombo, da so študentski servisi in študentske organizacije, ki oboji bogatijo zaradi študentskega dela, plačali črne fašiste, nogometne navijače, zakrinkane maščevalce in podobno, da so metali kocke v državni zbor in naredili za sedemindvajset tisoč evrov škode samo na steklenih površinah, se mi to ne zdi pretirano. Borut Pahor nam vsak dan naredi za deset tisoče evrov škode, ko nam na televizijo pošilja zmedene ministre, da nakladajo o ne čisto pravih problemih. Borut Pahor pač nima smisla za formo, verjetno si niti ne predstavlja, da bi se v javnosti kdaj pojavil kako drugače, kot v pomečkanih trenirkah, neobrit in slabo ostrižen. Tudi Pavla Gantarja ne razumem: zakaj ne bi imel razbite fasade, luknjastih vrat in oken, ko pa nam je kadarkoli pripravljen postreči z napihnjenimi butci, ki so ure in ure pripravljeni razpravljati o temah, ki so jim precej nejasne. Pavle Gantar ni sam kriv, da so mu volivci sestavili tako dolgočasno ekipo poslancev. Verjamem, da jih ne more razumno zamenjati s študenti, ki bi jih najel preko študentskega servisa in bi pri tem lahko izbiral najbrihtnejše in najzgovornejše. Ker tako početje pač ne bi bilo demokratično. Pomenilo bi pa znaten prihranek in bilo bi manj škodljivo. Če mi Pavle Gantar pošilja na televizijske programe Jelinčiča in ostali jagodni izbor neverjetnih retorikov, potem se naj ne čudi, če mu bodo študentje kdaj poruvali še pipe v straniščih in marmorne plošče s hodnikov! Škoda, ki jo naredita Borut Pahor in Pavle Gantar vsak s svojo ekipo je tako opazna in tako pretresljiva, da se človek samo čudi študentom in dijakom, zakaj so tako potrpežljivi. Kot da so v Bangkoku!

Ostanimo pri študentskem delu in ministru Ivanu Svetliku. Študentski servisi so nekaj takega kot avtorska agencija. Študent si mora poiskati delo, se pogajati o ceni, delati, servis pa samo izstavi račun delodajalcu in študentu nakaže denar. Zdi se, da ti zadnji potezi nista kaj posebnega. Pa se s tem ne morem strinjati. Brez servisa, ki se mu izstavljanje računov splača, pač študentje ne bodo zaslužili nič. Namesto, da bi država razvila agencije in servise, ki bi študentom iskali delo, jih zaposlili za čim več denarja v čim krajšem času, pa jim pri tem pobirali odstotke pač glede na koristnost svojih uslug, ne deset, ampak morda trideset ali celo petdeset ali osemdeset odstotkov, pač povsem liberalno, država in minister menita, da naj bodo servisi in agencije poceni, če ne kar zastonj in naj študente in dijake namesto njihovih sumljivih organizacij prevzame kakšna manj sumljiva mafija. Če pomislim, kako svoje usluge delavcem zaračunavajo menedžerji in kapitalisti, potem vidim, da Ivan Svetlik in Borut Pahor sploh ne razumeta, kaj je kapitalizem! Nasprotno pa študentje in dijaki vedo, da je bistvo vsakega mladega človeka, da se pusti pošteno izkoriščati, pa četudi zgolj za to, da bo končal študij in se potem pustil še bolj izkoriščati. Kaj ponujata študentom Svetlik in Pahor? Nekakšno pokojninsko zavarovanje. Lepo, vendar to pomeni samo poizkus, da bi hazard naključnih del, izrednih skokov v proizvodne procese, nekako spremenili v nekaj rednega in stalnega in zgolj kritju stroškov za najnujnejše potrebe namenjenega. Študentje in dijaki so pobesneli, ker se pač želijo ravsati v kvalifikacijah za najbolje plačana honorarna dela, če že nimajo veliko upanja, da bodo res kaj iztržili, si želijo vsaj agresivnega spopada na trgu postranskih in dodatnih del. Študij na ohlapno urejenih slovenskih univerzah je nekaj dolgotrajnega, naključnega, polnega administrativnih zapletov in pravzaprav nekaj zelo negotovega. Študentje in dijaki si želijo vsaj pri honorarnih izkoriščanjih doživeti pravi, surovi svet globalnega kapitalizma!

Pred petinštiridesetimi leti so študentje v Ljubljani razbijali mercedese. Stane Dolanc, predsednik Univerzitetnega komiteja Zveze komunistov, je tulil: mercedes je najcenejši avto, nadvse primeren za politike! Še bolj pa ga je jezilo, da bo morala družba, če bo hotela zadržati študente, slabo plačanim miličnikom zvišati plače! Danes študentje ne razbijajo avtov, kje pa, razbijajo steklo na oknih in vratih. Kako bedno. Policijski sindikat ne zahteva niti nadur, niti dodatka za nevarnost! Nihče ne misli, da državni zbor, ki s takimi ministri in poslanci nastopa v javnosti, pač ne potrebuje kakšne lepše fasade, posebej na cele in šminkerske fasade, morda kvečjemu kakšen obrambni jarek in nekaj plotov iz desk in tramov. Nauk: če že ni demokratično, da bi si Gantar kje najel za nekaj ur na dan pametnejše poslance, bi pa Pahor lahko poiskal za kakšno področje kakšnega malo manj dolgočasnega ministra! Kdor meče jajca, mu predstava pač ni všeč. Kdor meče granitne kocke, je sicer vandal, vendar razburjen vandal.