Čas je, da odidejo
© Borut Peterlin
Na prvih študentskih demonstracijah sem bil, ko sem bil še dijak, pred skoraj desetimi leti, leta 2001. Takrat so bile jabolko spora šolnine, ki jih je za študij hotela uvesti tedanja vlada. Že takrat je bilo opaziti veliko razliko med stereotipno predstavo o demonstracijah in dejansko izvedbo demonstracij. Izkazalo se je, da so demonstracije predvsem žur, na njih pa se je zbralo izredno malo študentov. Nastopali so bendi in veliko se je pilo, občasno pa so nastope prekinili govori študentskih poglavarjev, vendar niso bili sprejeti z odobravanjem, ampak bolj kot nujno zlo, ki prekinja dober žur. Ko so glavarji menili, da je razpoloženje zbrane množice doseglo vrhunec, so vse pozvali na barikade pred parlament. Borut Pahor, ki je bil takrat (v ironični igri zgodovinske simetrije) predsednik državnega zbora, je celo prišel pozdravit množico, a pijane in razjarjene demonstrante je to spodbudilo k izstrelitvi rafala jajc, toaletnega papirja in napol polnih pločevink piva proti parlamentu, kar je povzročilo manjše poškodbe nekaterih oken. Zato mu ne moremo zameriti, da se je tokrat odločil ostati za parlamentarnimi zidovi.
Nenavadno se mi je zdelo, da so ljudje metali predmete v fasado parlamenta z namenom, da bi jo poškodovali. Razumel sem simbolno vrednost tega dejanja, ampak jasno je bilo, da bo popravilo fasade parlamenta plačano iz državnega proračuna, istega proračuna, v katerega dajejo denar starši demonstrantov, in to poslancev ni čisto nič prizadelo. Zdaj, če bi kdo z granitno kocko pobližje seznanil kak v bližini parkirani mercedes …? Kakorkoli, posebej nenavadno se mi je zdelo, da je bilo na demonstracijah, ki jih je pripravila študentska organizacija, tako malo študentov. Saj je šlo za stvar, ki jih je neposredno in realno prizadevala – zakaj niso bili tam in niso dali svojega glasu? Če so bile šolnine tako pomembne, zakaj je bilo treba privabljati študente na zborovanje s koncerti in z alkoholom? Med študijem, ki je demonstracijam neposredno sledil, sem odkril, zakaj.
Zakaj študentje ne marajo svoje organizacije