Moralne avtoritete

Igor Omerza je napisal knjigo „Edvard Kocbek, osebni dosje št. 584“. Knjiga temelji na poročilih, ki so jo za Udbo pisali sodelavci. Na šest sto straneh srečamo znane osebnosti iz slovenske zgodovine. Najzanimivejši so tisti junaki, ki so imeli v „Delu“ na razpolago ogromno prostora, to sta predvsem Jože Javoršek in Josip Vidmar. Oživijo pa tudi nekatere organizacije, na primer Društvo slovenskih pisateljev, posebno pa še slovenski PEN Center. Igor Omerza ne obravnava celice Zveze komunistov, ki je delovala znotraj Društva književnikov. Ker pa obravnava Udbo, je seveda mnogo govora tudi o partijskih in državnih voditeljih, ki so izsledke tajne službe dobivali na mizo. Branje te knjige me je razžalostilo. Na možnost, da bo nekdo napisal zgodovino sedemdesetih let na podlagi poročil udbovskih sodelavcev, sem sicer že kdaj prej pomislil, vseeno pa je močno neznosna misel, da bo za zgodovino ostala samo pisana beseda, četudi so to ne preveč verodostojna, plačana tajna poročila! Igor Omerza nas preseneti z zanimivimi podatki, kako je tajna služba tajno preiskovala stanovanja raznih pisateljev, doma in v tujini, kako so prisluškovali Kocbeku in kako je kakih devetinšestdeset ovaduhov pisalo poročila samo o njem. Pri tem so sodnika Franca Miklavčiča zaprli zaradi dnevnika, ki ga je pisal zgolj zase, Miklavčiča in Viktorja Blažiča pa zaradi člankov, ki sta jih pisala pod psevdonimi v „Zaliv“ in pač zato, ker se oblastnikom Kocbeka ni zdelo primerno zapreti. V sedemdesetih letih je bilo pač nemogoče kritično pisati o nekaterih precej pomembnih rečeh. Na primer o avantgardnosti edine stranke na oblasti, pa o vojski, to je JNA, pa o samem sistemu, to je samoupravljanju. Celo o poboju domobrancev je spregovoril zgolj Edvard Kocbek v intervjuju za tržaško revijo „Zaliv“ Borisa Pahorja. Knjiga Igorja Omerze obdeluje epizodo, ko so nemške revije obdelovale usodo Edvarda Kocbeka in njegove omembe poboja domobrancev, pisatelji, člani slovenskega centra PEN in Društva pisateljev, pa so o tej temi lahko v nedogled razpravljali na dolgotrajnih sestankih. Vendar, tako kot je očitno tajna služba prisluškovala Kocbeku, nikakor ni snemala sestankov centra Pen in Društva književnikov. Bilo bi preveč dela s snemanjem in preveč pretipkavanja. Jugoslavija je imela razne institucije in razne službe, vendar kot vse kaže, so se nekatere institucije, med njimi tudi Udba, kdaj pa kdaj utrudile. Omerza navaja, da sedem tisoč pet sto strani poročil samo o Kocbeku, ni bilo nikoli v celoti obdelanih. Iz Omerzove knjige izhaja tudi misel, da je, če kdo hoče priti v zgodovino, vseeno še ena možnost, namreč, da piše dnevnik. Tu pa je kleč. V sitemu, kjer te zaradi navedb v osebnem dnevniku lahko vržejo iz službe ali celo zaprejo, tako početje pač ne more postati množično. Potem pa se nujno pripeti, da država Slovenija ne premore zgodovinskih virov, niti za sedemdeseta, niti za osemdeseta ali devetdeseta leta, niti za dvajset let po osamosvojitvi: ker tudi politika nima dovolj kadrov, da bi modrosti politikov sproti snemali in pretipkavali. Novinarji pa so skrajno nemarni in nezanesljivi in sklepati o zgodovini na podlagi skrajšanih časopisnih gradiv je jalov posel. Vendar kdor objavlja v časopisih, bodisi da so na dolgo in široko objavljane njegove izjave ali pa celo sam ima priložnost objavljati dolge plahte v centralnemu dnevniku, tak človek postane moralna avtoriteta, pa če hoče ali ne. Včasih sta bila to Jože Javoršek in Josip Vidmar in pridružil se jim je vsakdo, ki so mu odmerili dovolj prostora v dnevnem časopisju. Danes sta to Tine Hribar in France Bučar. In spet se jim pridruži še marsikdo. Danes je potreben referendum o arbitražnem sporazumu, da se lahko razburja in zaklinja dolga vrsta politikov in drugih mislečih državljanov. Pridruži se jim lahko kdorkoli, ki so ga pripravljeni, kaj vprašati. Sodišče vsako ustno izjavo na ta ali oni način spravi v zapisnik. Sodišče je kraj, kjer se srečujeta ustna in zapisana beseda. Vendar, kot žal vemo, to srečevanje običajno poteka počasi, traja leta in leta, tudi, če gre za preprodajanje mamil. Vendar sodišče je baje resna zadeva in na koncu sledi razsojanje o izrečenem in zapisanem. Dogajanje okoli referenduma o arbitražnem sporazumu pa je prav v času elektronskih medijev postalo nenehno razpravljanje o pravu, pravnih načelih, pa še o možni katastrofalni prihodnosti Slovenije. O moralnih avtoritetah, ki nam jih vsak dan množično ponujajo mediji, pa ne bo nikoli jasne in utemeljene sodbe: no, da, sledil bo samo rezultat referenduma! Kot da je po dolgih desetletjih avtoritarne družbe, ko o zelo mnogih rečeh, posebej še in predvsem še o ljubezni med jugoslovanskimi narodi, ni bilo mogoče resno razpravljati, zdaj potrebno omogočiti slovenskemu narodu, da se končno izkašlja in obelodani vse, kar ga je težilo še v pet sto letih avstrijskega cesarstva. In da se razumemo, vse neizgovorjeno je in bo privrelo na dan ravno skozi usta predsednikov strank! Kdor bo najbolj razburil ljudske množice, ta bo zmagal na referendumu in ta nam bo v prihodnje vladal! Pa četudi bodo danes še neznani arbitri končne sklepe sprejemali čez pet ali deset let in bi danes pravzaprav politiki in novinarji za premlevanje lahko našli kakšne aktualnejše teme.