Arbitražne laži

V zadnjih dnevih pred referendumom so zagovorniki in nasprotniki arbitražnega sporazuma v zvezi z določanjem slovenske južne meje povedali marsikaj zanimivega in zabavnega, vmes pa natrosili tudi celo kopico neresnic ali polresnic. Poskusimo torej ločiti zrnje od plevela in – v obliki tridesetih preprostih vprašanj in odgovorov – razčistiti nekaj najbolj izpostavljenih dilem.

Ali bi Slovenija pred Meddržavnim sodiščem v Haagu, za kar se je Janez Janša zavzel na “blejskem srečanju” leta 2007, dobila boljšo rešitev od sedanjega sporazuma?

Lahko sodišče ugotovi, da takšnega “stika ni”?

Toda kritiki opozarjajo, da v sporazumu ni “zunanje pravičnosti” ?

Ali je res, da je Hrvaška je arbitražni sporazum sprejela, ker bo s pomočjo tretjega dobila več kot iz sporazuma Drnovšek-Račan?

Zakaj Slovenija dopušča možnost, da ji arbitražno sodišče odvzame nesporno slovenske zaselke na levem bregu Dragonje?

Ali bo Slovenija zaradi tega, ker je v arbitražnem sporazumu določeno, da se najprej določi meja in šele nato “stik z odprtim morjem”, dobila le pravico do “služnostne poti” do mednarodnih voda Jadrana?

Bo torej Slovenija z arbitražo dobila manj, kot je imela leta 1991 v SFRJ in manj, kot je imela v Jugoslaviji?

Ali ni slabo tudi to, da pri sporazumu slovenska vlada ni sodelovala z opozicijo?

Ali torej Slovenija zahteva več kot ji pripada po mednarodnem pravu? Ima arbitraža moč, da izpolni zahteve Slovenije?

Ali ni vse skupaj popolnoma nepomembno? Je ta “dostop do odprtih voda” samo emocionalno prenapihnjena zahteva?

Ali ni Hrvaška Sloveniji že v preteklosti nudila celo sporazum, ki je Sloveniji omogočal svobodo plovbe, le da bi bile “podmornice in druga podvodna prevozna sredstva« bi bila »dolžna tudi znotraj te plovne poti voziti po površini in izviti svojo zastavo« ? In zakaj to ni dovolj?

Zakaj ne?

Zakaj pa bi bil nekakšen “režim neškodljivega prehoda” nujno slab za Slovenijo, celo v primeru, če bi arbitražno sodišče “stik” interpetiralo kot “služnostno pot”?

Kaj pa v primeru neposrednega “stika teritorijalnega morja z odprtim morjem”?

Toda ali ni v končni fazi mogoče vse, tudi še tako dobre pogodbe o meji enostransko kršiti, če imaš za to sredstva? Če bodo naši odnosi s Hrvaško dobri, potem bo tudi navadni tranzitni sporazum za Slovenijo dovolj dober, če ne bodo, pa nam ne bo pomagal še tako dober sporazum o meji?

Ali “stik” lahko pomeni “tranzitni” ali “neškodljiv prehod”?

Kaj pa, če se Hrvaška sporazuma ne bo držala? S čem jih bomo nato “držali”, ko bodo že v EU?

Zakaj pa ne? Ali je nismo uspešno blokirali že v preteklosti?

Če Slovenija izgubi stik z odprtim morjem, bo Luka Koper po mnenju predsednika SDS dobila "status pristanišča v notranjih vodah, ki imajo malo boljši status kot vode jezera"?

Kot alternativo arbitražnemu sporazumu Janša vidi tri rešitve, ki so po njegovem boljše in teoretično možne. Ena je sporazum po načelu ex aequo et bono, ki omogoča določitev meje izven mednarodnega prava. Druga je arbitražni sporazum, kjer je zapisano, da se mejo določi tako, da je teritorialni stik slovenskih voda z mednarodnimi dejstvo. Tretja možnost pa je ratifikacija sporazuma Drnovšek-Račan, kar je nek minimum, na katerega bi Slovenija še pristala. Je to realno?

Ali Slovenija sploh lahko doseže svoj “neposredni stik”, če pa ima Hrvaška tudi pravico do razširitve svojih pasov, tako kot je to že storila z (deloma suspendirano) “ekološko-ribolovno cono?

Kako pa kaže z enostranskimi izjavami Hrvaške in Slovenije? Bodo imele ali ne bodo imele vpliv na postopek?

Zakaj ne?

Ali to pomeni, da je sporazum podpisan na “prevari” in zato ničen?

Kaj se bi zgodilo, če bi arbitražni sporazum “padel”?

S kakšnim argumentom?

Pa kaj, če je Janša nekaj obljubil – saj so tudi Hrvati parafirali sporazum Drnovšek-Račan in ga nato zavrgli!

In če referendum pade? Ali ne bi bilo mogoče doseči vsaj deloma boljšo rešitev za Slovenijo?

Zakaj?

Kako naj torej glasujem?