Razcepljanje volilnega telesa

Če se nekaj več kot štirideset odstotkov volivcev odloči priti na referendum, skoraj šestdeset odstotkov pa ne, to smo po sebi pove, da referendum ni najboljši mehanizem za reševanje zapletenih vprašanj. Zahteve nekaterih strank opozicije, da je napočil trenutek, ko moramo Slovenci biti enotni, je v kričečem nasprotju z zahtevo, da bi naj bili enotni na referendumu in da bi naj ravno referendum to enotnost poudaril.

Slovenci smo si enotni v prepričanju, da če se sami ne moremo odločiti, je pametneje, da odločanje prepustimo drugim. To je potrdila izrazita večina, ki se ji referendum ni zdel dovolj zanimiv. Če pa skušamo komentirati samo zmago tistih, ki so za arbitražni sporazum, nad tistimi, ki so bili proti, se zapletemo v množico hipotez, ki smo jih tudi zares v zadnje mesecu nenehno poslušali. Eno je zanesljivo: na Hrvaškem bi stranka, ki bi s Slovenijo sklenila razumen sporazum, izzvala srd volivcev in izgubila volitve. Volitve so mehanizem, ki odloča, katera stranka bo na oblasti. Arbitražni sporazum, kakršnega predlaga Borut Pahor s svojo vlado, poskuša pomagati hrvaškim strankam, posebno pa stranki na oblasti, da se izognejo besu volivcev. Obenem poizkuša vlada Boruta Pahorja podobno na domačem terenu zavarovati sama sebe. Do tega ima pravico in šlo ji je kar dobro, dokler stranke iz opozicije niso opazile, da je tudi referendum oblika volitev in da se ponuja enkratna priložnost za omajane ali celo uničenje Pahorjeve vlade. Če smo iskreni, Pahorjeva vlada v dolgih mesecih ni dokazala izjemne pravne spretnosti: skoraj vsak zakon zaplava v temno morje birokratskih podrobnosti. Če nekdo ne zmore zamenjati Guzeja na RTVju in če ne zna urediti niti študentskega dela, je, roko na srce, težko verjeti, da bo pod dveh desetletjih našel razumno možnost za dostop do odprtega morja. Opozicija je to seveda dojela in njen oster nastop je pokazal, da je proti vladi Boruta Pahorja možna celo izredno močna mobilizacija. Tudi, če pri tem upoštevamo, da so bili opozicijski argumenti precej raznoliki, napihnjeni in zato neprepričljivi. Borut Pahor pa je z arbitražnim sporazumom ponudil vsaj nekaj. Tu smo Slovenci pokazali svojo znano in preizkušeno lastnost, da pristanemo na vsaj nekaj. Pa četudi utegne to „nekaj“ biti tvegano. Ampak „nekaj“ je vseeno boljše kot nič. Silna želja Slovencev, da bi nekatere stvari končno bile urejene, je rešila Boruta Pahorja in zdaj moramo računati z njim kot politikom, ki nam bo še naprej reševal probleme. Tudi če je rezultat tesen, je zdaj povsem jasno, da bo moral Borut Pahor s svojo zapleteno vlado reševati in končno rešiti celo vrsto problemov, spisati vrsto zakonov in doseči, da bo prišlo do pomembnih odločitev.

V podporo arbitražnemu sporazumu je koalicija nastopala enotno in ni zapletala položaja. Opozicija pa je nastopala neenotno že zato, ker se je spekter njenih nastopov stopnjeval do različnih jakosti. Lahko verjamemo Borutu Pahorju, da mu bo šlo vse gladko, samo da bo njegova koalicija razumna in disciplinirana. Vseeno pa lahko v njegovo vladanje podvomimo, če si le malo osvežimo v spominu, s kakšnimi čustvi, vehementno retoriko, ponavljanjem prastarih argumentov, pa z igranjem na avtoriteto znanih posameznikov je opozicija prepričala skoraj polovico udeležencev referenduma! Da zaključimo, če živimo v državi, kjer pri referendumskih vprašanjih ostane velikanska večina neopredeljenih in se ne prikaže na voliščih, seveda ni vseeno kakšni medijski vzvodi uspejo prepričati in premakniti volivce, ki so potem proti vladnemu predlogu. Končno je arbitražni sporazum prav podoben vsaki izmed posameznih politik, ki jo predlagajo stranke koalicije, pa potem oblikuje vlada in potem o njej odloča parlament. Dve značilnosti države Slovenije se mi razkrivata v zelo nevarni obliki: prva je neverjetna prostodušnost, s katero se množica politikov in novinarjev ukvarja s pravom kar po televiziji v kratkih replikah in v tisku v rumenih naslovih. Na ta način, kot je potekala kampanja o arbitražnem sporazumu vendar ni mogoče rešiti prav ničesar, niti vprašanja študentskega dela, niti vprašanja zniževanja plačil za zdravniška dežurstva, niti kriminala, niti gospodarstva! Na ta način je mogoče samo zmagati ali izgubiti na kakšnih volitvah! Če je to dovolj za urejeno državo, no, da, potem je vse v redu!

Ko sem iz dneva v dan spremljal debate o arbitražnem sporazumu, me ni toliko zaskrbela neenotnost Slovencev, kot me je zaskrbelo popolno zanikanje dejstev, da lahko vsaka država opravlja svoje naloge in dosega rezultate samo, če delovna orodja kot so to stranke, vlada, parlament, pravo, demokratični tisk, volitve uporablja na primeren in vsaj za silo trezen način in za tisto, za kar so namenjena in seveda tam, kjer se jih da uporabljati.