France Križanič

© Borut Peterlin
Dan na dan spremljam, kaj se dogaja z Iranom in kako se njihov predsednik izmotava, ko mu podtikajo, da hoče narediti atomsko bombo. Pri tem si mislim, da jo najbrž hoče narediti, zaradi česa drugega bi mu Iranci ploskali? Če mu seveda sploh ploskajo. O Novi ljubljanski banki pa ne slišim skoraj ničesar. Zdi se, da o ljubljanskih mega projektih (Vegrad, Stadion Stožice) odloča ravno banka. Predvsem banka odloča, kaj bo končano in kaj ne. Nekje vmes preberem, da je banka potrebna dokapitalizacije. Zakaj banka? Banki se ne more nič hudega zgoditi. Saj ne plačuje zahtevnih delavcev iz Bosne, pa zahtevnih dobaviteljev cementa in izdelovalcev rolet. Banki preprosto ne moremo očitati, da uveljavlja sužnjelastniški sistem. Tako kot ji nihče ne očita Istra benza in Merkurja: ni stvar banke, da ne podpira določenega načina kupovanja podjetij. Čeprav ga je prej prav dolgo podpirala. Če Slovenija ne bo imela svojih bank, bo hitro dobila tuje. Če Slovenija ne bo imela domačih kapitalistov, bo dobila tuje kapitaliste. Če pa Slovenija sploh ne bo imela kapitalizma kot sistema, bomo hitro v sužnjelastniškem sistemu. V sužnjelastniški dobi so bile sicer tudi banke, tudi kapitalisti so se našli, težave z državnimi bankami in državno valuto in finančnimi ministri in cesarji pa so bile velike. Zelo velike. Zelo usodne. Za stotine člankov na internetu. Rimski cesar Kaligula, na primer, je bil tako pameten, da je ugotovil, da se z Veliko Britanijo ne kaže ukvarjati in je vojake umaknil z otoka, ki se takrat še ni imenoval Velika Britanija. Danes evropski politiki niso tako pametni: niti to jim ni jasno, da imajo ameriške banke točno toliko izgub, kot stane vsako leto vojna v Afganistanu in Iraku. Evropske vlade in seveda tudi slovenska hočejo imeti vojno v Iraku in Afganistanu, najbrž zato, ker se ravnajo po Združenih državah. Najbrž. Preprečujejo tudi Iranu, da bi imel atomsko bombo. Čeprav vsaka blokada nekaj stane. Preprečujejo tudi Grčiji, da bi bankrotirala in tudi, da bi zapustila evro območje. Evropa se ne brani pred vojno, ki sta si jo izmislila Bush in Blair, pač pa se hoče na vsak način boriti za skupno valuto, pa čeprav kaže, da utegne še kar nekaj članic evro območja omagati. Da ne omenjamo pri tem še Madžarske in Srbije! Ko poslušam po televiziji Francija Križaniča, finančnega ministra, vidim, da natančno opazuje razmere: Slovenija bo letos imela nekaj sto milijonov evrov manj dohodkov, zato je potrebno skrčiti porabo. Borut Pahor in Franci Križanič sta si zamislila elegantno spremembo proračuna: pač letos ne bo nekaj investicij v promet, zdravstvo, vojsko. Tudi v proračunu ne bo denarja za Stadion Stožice, tudi ne bo denarja za banko. Pač pa bomo investirali v raziskave. To z banko mi je najmanj všeč. Brez banke namreč ni ničesar. Banka preprečuje stečaje. Banka omogoča, da se kakšna investicija konča. Banka, seveda lahko tudi povzroča stečaje in tudi prekine kakšno investicijo. Mislim, da bi banka, Vegrad in vlada in Jankovič lahko razdelili Vegradova stanovanja stanovalcem, tudi, če ni rolet, robnikov na cestah in zelenic. Ljudje zmoremo brez tega in onega. Seveda potem ne bi bilo vse po predpisih! Seveda se je nekaterih predpisov v državi potrebno držati! A res? Nekaterih da, nekaterih pa ne. Sodišča je potrebno jemati resno. Ampak ali sodišča jemljejo resno usode prestrašenih občanov? Se morda ne igrajo z njimi? Prav nič me ne zanima, kako Borut Pahor in Franci Križanič oblikujeta prvi rebalans proračuna in kako bosta oblikovala drugega. Predračun je papir in rebalans je ravno tako papir, pa čeprav zelo pomemben! In tudi imeniten, seveda! Od novinarjev in politikov (ti dve kategoriji zadnje čase imenujem kar skupaj, kot da gre za dvojčke!) pričakujem, da natančno ločijo, s čim se kaže igrati, s čim pa ne. Da natančno upoštevajo, da so formalnosti v urejenem pravnem in kapitalističnem sistemu nekaj, iste stvari pa so nekaj povsem drugega, ko se sistem poruši. Ko se sistem poruši, ne potrebuje diktature, potrebuje pa jasen diktat: Kaj bo z Vegradom, s stadionom Stožice, Jankovičem, NLB-jem, s cestami, Merkurjem, Mercatorjem in levico in kar je še velikih projektov. Novinarji so potrpežljivi in lahko leta in leta pišejo nejasne članke o prihodnosti. Tudi predsednik vlade in finančni minister lahko še leta in leta govorita na isti, zmerno zadržan in zmerno ohrabrujoč način. Ampak jaz osebno ne maram sužnjeposestniškega sistema in to na nobeni razvojni stopnji. Najmanj seveda v kakšni začetni razvojni stopnji. Najbolj me pa skrbi, če banke odločajo in vsi skupaj ne zvemo, kako so odločile, zakaj se tako odločajo in kaj sploh hočejo. Lepo je, da predsednik vlade in finančni minister skrbita za proračun in za rebalans proračuna: nič jima ne zamerimo, če sta se odločila varčevati. Ampak včasih bi lahko bila malo jasnejša in včasih bi lahko malo prej povedala, kako stvari stojijo. Tudi, če se peljemo v katastrofo, bi morda kdaj radi pravočasno zvedeli, v kakšno!