Ljudem vladajo čustva

Domači navijači se navdušijo nad nogometaši, ki tako ali tako igrajo po tujih klubih. Domači navijači potrebujejo zdomce, ki uspevajo v daljnem tujem svetu in nogometne zvezde iz daljnega sveta potrebujejo domovino, da jih pokliče v času kvalifikacij in še bolj v času svetovnega prvenstva. Država potrebuje ugled in prepoznavnost, zato potrebuje selektorja, država in selektor potrebujeta moštvo, ki bo preneslo vse nizke udarce in udarce na gol in vse krivice in se bo prebilo naprej, tudi če ne bo vedno zmagalo. Lahko rečemo: nogomet je iskanje sodnikov, ki bodo sprejeli odločitve. Svetovno prvenstvo pa mehanizem, ki določa zgodovinsko vrednost posamezne reprezentance in s tem države, ki ji reprezentanca pripada.
Svetovno nogometno prvenstvo v Afriki pomeni, da so se čustva ljubiteljev nogometa in vseh ostalih razširila še na črno celino. Prikazalo se je prizorišče, kjer se bodo moštva prav vseh celin premagovala med sabo. Napredek je velikanski. Ne več pretežno samo evropske in morda južnoameriške reprezentance! Vendar Slovenija potrebuje še nekaj ameriške in evropske zgodovine. Ker je z Ameriko zgolj remizirala, potrebuje še vsaj remi z Anglijo. Potem potrebuje Slovenija še kakšno hudo krivico. Tak je nogomet. In ne pozabimo, vsaka reprezentanca na svetovnem prvenstvu išče neko drugo, ki jo bo na koncu izločila. Tu bi nam najgloblji čustveni pretres povzročilo srečanje s kakšno staro znanko iz Evrope.
Države potrebujejo zgodovino, pa četudi zgolj nogometno. Države potrebujejo ponos, ponos je mogoče samo ob svetovni prepoznavnosti. V gneči reprezentanc je boj za prepoznavnost okruten. Okrutnost vzbuja jezo in navdušenje, čustva torej. V času nogometnega prvenstva seveda zakon od delavskih pravicah, pa zakon o udeležbi delavcev pri dobičku podjetij, pa zakon o RTV-ju, pa zakon o filmskem skladu ne morejo računati na enako močna čustva. Vse ne more biti najvažnejše! Ko bi lahko mejo med Slovenijo in Hrvaško odločali štirje nogometni sodniki, bi bilo v dveh urah vse rešeno! Zato ni nič čudnega, da je glavni projekt zadnjih štirih let v Ljubljani izgradnja nogometnega stadiona. Samo pomislite, kadarkoli se bo lahko slovenska reprezentanca spopadla s katerokoli reprezentanco s katerekoli celine in takoj bo vse jasno. Zmage, porazi, čustva, krivice, vsekakor pa vedno boji in uspehi. Izhod iz krize ne pomenijo svetovno znani pevci, ki bodo vsak teden polnili novi stadion v Stožicah. Zabava in užitek sta samo en del slovenske prihodnosti. Še tako lepa in ganljiva umetnost ne more nadomestiti želje po uspehu, ugledu, zgodovini. Izhod iz krize je lahko samo jasna zavest, da v slovenski ligi igrajo najboljši južnoameriški, afriški, azijski in evropski zdomci, zvezde, ki jih bodo za vsake kvalifikacije vpoklicale njihove domače reprezentance. Šele ko bo slovenska nogometna liga premogla v vsakem moštvu nekaj zvezd iz različnih reprezentanc, se bo ugled svetovnega prvenstva za zmeraj preselil k nam, Slovenija bo pa za zmeraj na svetovnem zemljevidu in to bolj zanesljivo, kot je letošnje svetovno prvenstvo v Južni Afriki tja spravilo celotno Afriko.
Čustva zahtevajo žrtve. Finančne, seveda. Naj lepo urejeni pločniki Ljubljane prepričajo Slovenijo in svet, da smo prišli iz krize in da se vzpenjajo na poti uspeha? Ne, država se mora odločiti. Država, to je narod, sestavljen iz navijačev in volivcev. Mogoče je tekmovati v raznih športnih in manj športnih disciplinah. Vse so drage in naporne. Nogomet je ena najbolj razširjenih in najučinkovitejših. Ko bi se države in narodi vsega sveta spopadali predvsem v nogometu, bi napočili časi, o katerih je prepeval France Prešeren.