Kultura / In ne pošiljajte rož!

Ko mi je Borut Peterlin poslal svoje Flower-Power fotografije, so v Arboretumu Volčji Potok ravno razstavljali množico dinozavrov - in to v naravni velikosti. Zdaj pa še enkrat preberite ta stavek. Točno, Peterlin mi je poslal fotografije, na katerih je mogoče videti natanko to, kar je bilo mogoče videti v Arboretumu: dinozavre v arboretumu - politike v arboretumu - politike med cvetličnimi aranžmaji. In vse te fotografije, ki jih zdaj razstavlja na U3, 6. trienalu sodobne umetnosti v Moderni galeriji, so posnete tako, da se zdi, kot da so politiki le še del cvetličnega aranžmaja, le še dekoracija, le še vegetacija. Politiki tu nastopajo kot tisti, ki nimajo več nobene moči - in obratno, cvetlični aranžmaji nastopajo kot tisti, ki imajo moč. Ali bolje rečeno: moč je s politikov prešla na cvetlične aranžmaje. Cvetlični aranžmaji na teh fotografijah niso zato, ker so lepi, estetski, dekorativni, ampak zato, ker so močni - ker usmerjajo našo pozornost, ker vodijo naš pogled, ker režirajo naše misli. Te rože niso okras, ampak imperativ, ukaz, povelje: glej me! Ne, te rože niso demonstracija ljubezni, ampak demonstracija moči: Flower-Power. In politiki nastopajo le še kot okras te moči. Kar je treba razumeti trenutku primerno: ne pozabite namreč, da živimo v času, ko so politiki le še marionete kapitala - naloga politikov je le še, da izpolnjujejo želje in zahteve kapitala, korporacij, finančnih špekulantov in njihovih mističnih, lepo aranžiranih »produktov«. Sami so vse bolj nemočni - in bolj ko svojo moč rentirajo in prepuščajo kapitalu, bolj nemočni so. Rože na Peterlinovih fotografijah nastopajo kot simptom - kot dvojni simptom pravzaprav: kot simptom kapitalske moči in kot simptom politične nemoči. Politiki so svoj oder prepustili kapitalu, tako da so le še fosilni dekor tistega, kar so izgubili - le še mumificirani okras tistega, kar je iz njih izginilo, le še derivat finančnih »produktov«. Heglovsko rečeno: politiki se pojavljajo, toda niso več bistveni. Zato te rože delujejo tako estetsko in obenem tako mučno. Zato zbujajo evforijo in obenem nelagodje. Flower-Power.
In zato ne preseneča, da se je skušala Pahorjeva vlada ob nastopu mandata v imenu varčevanja in premagovanja finančne krize najprej znebiti prav cvetličnih aranžmajev. To, da si le še okras fikusa, je preveč neznosno. In nevzdržno. Jasno, s tem je slovenska politika povedala več, kot je hotela: ko je v imenu premagovanja krize napovedala opustitev cvetličnih aranžmajev, se je zdelo, kot da hoče reči, da so za veliko finančno in gospodarsko krizo krivi cvetlični aranžmaji, s čimer je kakopak priznala, da je za krizo kriv premočni kapital, da je sama povsem brez moči in da je tu le še zato, da služi kapitalu, katerega terorizem je ponotranjen in estetiziran v glamurju cvetličnih aranžmajev, neznosni resnici sodobne politike.
Ko pogledate Peterlinove fotografije, si najprej rečete: kako malo je treba, da narava izrine človeka - kako malo je treba, da rože zasenčijo, zakrijejo in zatrejo človeka. Rože tu dominirajo: ne le da kličejo po našem pogledu, ampak ga zahtevajo. In politiki jim le statirajo. Vsekakor: kako malo je bilo treba, da so politiki postali dinozavri. Kako malo je bilo treba, da so izginili - kako malo je bilo torej treba, da so vsi ti slovenski diplodoki, pterodaktili, triceratopsi in goniofolisi izumrli.

Več berite v Mladini