Varčujmo, naj stane kar hoče

Vlada Boruta Pahorja preseneča. Spravila se je na zdravniška dežurstva. Če izhajamo s stališča, da dobivajo nekateri zdravniki več za dežurstva kot za plače, pomeni, da je vlado razburila možnost lepega dodatnega zaslužka. Če pa pomislimo, da je zdravnikov pač kakih pet sto premalo in da je dovolj, če rečejo, da bodo nehali dežurati in že grozijo neznosne posledice, potem pač lahko pomislimo, da vlada morda sploh ni mislila čisto resno. Naslednja poteza, predvideno zmanjševanje plač javnim uslužbencem za pet odstotkov ali pa odpuščanje pet odstotkov javnih uslužbencev, povzroča še hujše odmeve. Obe možnosti zvenita revolucionarno, pa tudi še bolj neverjetno. Če upoštevamo, da je bistvo javnih uslužbencev v zadnjih desetletjih, da so pač bili na varnem. Nekomu, ki se je počutil varnega in se je morda res malo polenil, grozna misel, da je zdaj nenadoma pred zniževanjem plače ali celo izgubo službe, ne bo delovala stimulativno. Ker če se vlada že ni odločila, kako bo zadevo izpeljala, in ima pred sabo še vedno dve možnosti, tudi ni jasno, kje bo začela. Kaj če bo kakšni skupini znižala plače za trideset ali petdeset odstotkov in kaj če bo, ko bo krčila število zaposlenih, kakšne javne delavce preprosto prepolovila? Po drugi strani pa te varčevalne napovedi enotno razburijo sindikate. Tudi misel, da mora vlada prevzeti odgovornost, da pa sindikati tako ali tako ne odgovarjajo za državo, ne vzbuja vtisa, da je stiska resnično huda in da so resnično potrebni ostri ukrepi. Karkoli si mislimo o sindikatih, brez njihovega soglasja so rešitve vprašljive. Da bi državni zbor sam vlekel poteze v zvezi z zmanjševanjem dodatkov za dežurstva, že to ne zveni prepričljivo, da bo pa državni zbor omejeval plače javnim uslužbencem, to je pa vsekakor fantastično. Če je Pahorjeva vlada pred kratkim eksperimentirala z dohodki menedžerjev podjetij v državni lasti, se je vsaj zdelo, da se loteva nekakšne pregledne manjšine. Ukrep je deloval vsaj nekoliko všečno, če že ne ravno v duhu napredujočega kapitalizma. So res v vladi sami profesorji, ki ne znajo pomisliti na tisto bistveno, na tisto najbolj logično? Namreč, da če hočeš nekomu nekaj vzeti, ga poizkusi prej nekoliko osamiti. Narediti za izjemo. Pri tem se pa seveda dobro prepričaj, koliko je tvoja žrtev nezamenljiva! Ravno v zadnjem času je kulturna ministrica Majda Širca predlagala zakon o Filmskem skladu. Filmski delavci imajo pripombe. Ampak situacija je drugačna, kot pri zdravnikih. Filmskih producentov je v Sloveniji kakšnih štiriinšestdeset. Torej odločno preveč. Tudi filmskih režiserjev je vsaj trideset in zlepa ne bodo prišli niti v dvajsetih letih vsi na vrsto. Tu je jasno, kaj je potrebno narediti. Kakšen novi slovenski film lahko proizvede samo producent, ki je bil najmanj dve mandatni obdobji uspešen in dobro plačan direktor kakšnega zdravstvenega doma. Kdo naj bo filmski režiser? Samo tisti med režiserji, ki so kot dolgoletni menedžer uspeli dovolj zaslužiti, da mu honorar sploh ni nujno potreben! In kaj piše v novem predlogu zakona? Da bo država dala za posamezen film še manj, kot je zdaj! In za vse filme skupaj nekaj zelo skromnega. Slovenija ima tudi tri sto pesnikov in vsaj dve sto pisateljev in tisoč založnikov. S to razliko, da te množice sistem pravilno tolmači: več kot jih je, lažje je z njimi pometati in več verjetnosti je, da bodo na razpisih deležni zgolj drobtinic. Če so javni uslužbenci plačani boljše, kot država zmore, to samo dokazuje, da niso plačani po uspehih. Potrebno se je torej ukvarjati s tem, kaj počnejo, ne pa s tem, koliko stanejo. Če bi jih pa še pet odstotkov odpustili, zanesljivo tvegamo, da bomo odpustili tiste malo boljše, država pa bo potem delovala še slabše. Če pa vlada Boruta Pahorja meni, da bo najboljše, če razbesni sindikate in potem poskuša zgolj v državnem zboru uveljaviti svoje prijeme, potem zanesljivo ne želi ničesar spremeniti. Želi samo dokazati, da je sistem v težavah in se pri tem trudi, da bi te težave trajale. Ker le v primeru težav lahko vlada išče nove in nove rešitve! Najnovejši predlog Slovenske demokratske stranke in nepozabnega Janeza Janše pa prinaša na videz izjemne novosti: namreč svetuje Borutu Pahorju, naj zmanjša število ministrstev. Tako zmanjšanje bi bilo sicer možno in najbrž koristno. Vendar moram pripomniti, da če je ministrstev več, potem je vsaj kakšen minister spreten in določen, in vsaj kakšno ministrstvo učinkovito. Če bi bilo ministrstev pol manj, bi strmo narasla možnost, da jih je neučinkovitih več, kot jih je pa zdaj. Spet vidimo, da med Janezom Janšo in Borutom Pahorjem ni pretirane razlike, oba bi zmanjševala število zaposlenih in skušala prihraniti pri plačah. V uspešnost obeh ukrepov pa sem že prej podvomil! Kaj naj naredimo drugega, kot da vsak dan gledamo televizijske prenose iz državnega zbora in se razburjamo! Ne bomo menda posnemali Grkov in demonstrirali, kar je seveda drago, zamudno in prav tako ne preveč koristno.