Strankarska pripadnost

Marca leta 1933 (tisoč devet sto triintrideset) je v Berlinu izšel v knjižni obliki zakon o novinarjih. Naj vas spomnimo, konec januarja istega leta je na volitvah zmagala Nacionalsocialistična nemška delavska stranka z več koalicijskimi partnerji in njen vodja Adolf Hitler je sestavil vlado. Ta zakon novinarje imenuje „pisatelji“. Pove, da sme biti novinar samo nekdo, ki je član prej omenjene Nacionalsocialistične delavske nemške stranke. Novinar mora biti redno zaposlen. (V našem današnjem žargonu bi to pomenilo, zaposlen za nedoločen čas in nikakor preko študentskega servisa). Vsak novinar mora imeti tudi urednika (zakonik ga imenuje pisatelj-voditelj) in ta urednik je novinarju tudi partijski predpostavljeni. Dodana je pomembna točka: država poskrbi za novinarjevo stanovanje. (Ta točka zveni dvoumno, med stanovanjem, recimo, pet sobnim v centru Berlina in pogradom v koncentracijskem taborišču bi utegnila biti razlika). Grega Golobič zatrjuje, da to, kar počnejo mediji in Matej Lahovnik z njim, meji na fašizem. V razsojanje o umestnosti izjave se ne bomo spuščali. Ugotavljamo samo, da se je v dvajsetem stoletju uveljavilo načelo, da novinarji in ministri praviloma niso svobodni umetniki, niti študentje, niti kakšni klošarji. Novinarji morajo ubogati lastnike svojega medija, to pa zelo verjetno pomeni, da tudi stranko, ki ji pripadajo lastniki medija. Ministri pa morajo praviloma biti člani stranke, razen, seveda, če se stranki ne zdi primernejše, da ni tako. In ker vlado sestavljajo stranke, ki so v koaliciji, ministri nimajo izbire. Borut Pahor si nikakor ne more privoščiti, da bi sestavljal vlado brez stranke „Zares“, predsednik te stranke je pa Grega Golobič. Že ko je Matej Lahovnik izstopil iz stranke „Zares“ , je s tem povedal vse, kar je lahko povedal. Sklicevanje na etiko in moralo in vlogo Golobiča in njegove „Ultre“ je takoj postalo utrudljivo. Če niti predsednik vlade Borut Pahor in niti njegova koalicija (štirih strank) in vsi ministri in poslanci nimajo moči, da bi dvomili v „Zares“ in v Grego Golobiča, sicer ministra za visoko šolstvo, potem Matej Lahovnik samo jadikuje nad mejami demokracije, ki jih demokracija s strankarskim parlamentarizmom že od zmage na volitvah postavlja tako vladi kot državnemu svetu. Matej Lahovnik bo odslej naprej samo še profesor, univerzitetnih profesorjev je vse polno, Borut Pahor pa bo moral poiskati novega ministra za gospodarstvo. Ena hujših težav je, da se z morebitnimi kandidati za ministra za gospodarstvo novinarji ne bodo mogli ukvarjati drugače kot z njihove strankarske plati. V vladi je nekaj ministrov, ki niso pripadniki strank : najslavnejša sta Ivan Svetlik in Dorijan Marušič. Nič čudno, če je Karl Erjavec, predsednik Desus-a, takoj povabil Mateja Lahovnika v svojo stranko. Vendar tudi,, če bi prav vsi ministri Pahorjeve vlade prestopili v Erjavčevo ali Jelinčičevo stranko, to vseeno ne bi zadostovalo, da bi eden ali drugih od teh dveh političnih velikanov že lahko dobil svojo vlado! Demokracija je vedno formalna demokracija in zato je precej naporna. Naporna tako za predsednika vlade in ministre, kot za vodstva strank in poslance in njihove poslanske klube. Živimo v državi, popolnoma in izrazito nagnjeni k razpihovanju svobode: če ta hip še vemo, kdo je lastnik kakšnega medija, ni jasno, kako naj vemo, kdo bodo lastniki kakšnega medija jutri. Ravno tako, kot nihče ne razmišlja o potrebi vsakega posameznega novinarja po stalni, redni in solidno plačani službi in državnem, dovolj imenitnem stanovanju, tudi nihče ne razmišlja, kako bi vsakemu posameznemu novinarju zagotovili ustreznega partijskega vodjo, vseeno, ali sekretarja ali predsednika ali oboje hkrati. Če se bo takšna svobodoljubna anarhija nadaljevala še med ministri, potem jutri ne bo jasno, zakaj ne bi predsednik vlade ministre premešal kar s kandidati iz opozicije. Če ministri ne pripadajo vsak svoji stranki in jih ne kontrolira ali vsaj ocenjuje tudi njihova stranka, potem ni bil dosežen osnovni namen demokracije: namreč, da na oblasti ne bi bile tiste politične sile in tiste ideološke zamisli, ki pač niso dobile ustrezne podpore na volitvah. Zmago Jelinčič Plemeniti je izjavil, da je vladna ladja navrtana in se potaplja: opis je slikovit, ni pa povsem točen, vladna ladja se je začela raztapljati, to pa ne pomeni, da se ne bo prav dolgo raztapljala in seveda tudi ne pomeni, da se bo kar tako potopila. Verjetno pa bo raztapljajoča se vlada predstavljala določen ekološki problem za politično okolje. Že v enem tednu je dodobra usmradila medije. Novinarji brez jasne politične pripadnosti in brez dostojanstva, ki ga posameznemu novinarju lahko daje samo strankarsko in ideološko opredeljen medij, ti novinarji brodijo skozi bolj ali manj neverjetne izjave! Kako zelo bolno! Vzdihovanje in vpitje po etiki in po urejenosti in zakonitosti in politični higieni je v nekaj dneh postalo tako dolgočasno, da bo zanesljivo padla gledanost tretjega programa nacionalne televizije. Kar bo imelo težke posledice! Ko se bomo naveličali spremljati dolgočasno politiko, pač ne bomo več vedeli, kaj govorijo ministri in poslanci in tako v naši državi še bolj dolgočasno, kot je že. Posamezniki imajo vedno možnost, da zapustijo svoje stranke, stranke imajo vedno možnost, da spravijo s položajev neubogljive strankarske pripadnike. Mediji pa ne morejo preživeti pri mlatenju prazne slame. In tudi novinarji ne morejo z mlatenjem prazne slame pisati zgodovine! In seveda tudi ne reševati gospodarstva!