Trije predsedniki in cvetlična korita

Trije predsedniki se se v Trstu poklonili pred spomeniki. Joško Joras pa začenja gladovno stavko zaradi cvetličnih korit, ki mu jih ne pustijo premakniti. Nekoč je bila Karantanija, nekoč je bila Avstro Ogrska, divjali sta prva in druga svetovna vojna, prostor, ki ga danes predstavljajo trije predsedniki je nenehno razburjalo vprašanje, zakaj nekateri prebivalci govorijo drugačen jezik od nekaterih drugih. V času interneta se je vrnila Karantanija, neverjetno, koliko člankov in zgodovinskih knjig je napisanih o tej slavni kneževini, ki je bila prva slovanska državna tvorba, tudi daleč prva slovanska država, ki se je pokristjanila in tako postala del tedanje Evrope. Viri naštevajo, da so takrat v Karantaniji živeli Avari, Bolgari, Hrvati, Langobardi, Bavarci, Franki, poromanjeni Iliri in Kelti in sploh romanski staroselci, seveda pa so Slovani bili v večini, vendar ni jasno, od kod vse so prišli in tako niso bili ravno Slovenci v današnjem pomenu besede. Karantanija je ves čas imela težave s preprostim vprašanjem: ali nam ne vlada kdo od zunaj? Avari so imeli nadoblast, predstavljali so vojsko in zelo verjetno tudi davčno upravo, čeprav se sploh niso za stalno zadrževali v Karantaniji, pač pa so prihajali, ko so jih najmanj pričakovali. Zato je del prebivalstva klical na pomoč Bavarce in potem je Karantanija zaradi tega prišla pod nadoblast Frankov. Od takrat naprej pa vse do danes so na tem prostoru, ki je bil večji od današnje Slovenije, ni pa čisto jasno, do kam je kdaj pa kdaj segal, nastajali narodi. Ti narodi so se za vsak primer po sili razmer malo oddaljili eden od drugega. Na primer Bavarci in Bolgari sploh ne mejijo več na Slovenijo. Pač pa so nam prav blizu ostali Italijani in Hrvati.
Kopica močnih narodov je izginila, točneje, izginili so njihovi jeziki, ker pač narodi niso razvili in obdržali izrazitih državnih tvorb. Avare in Hune so zamenjali Madžari. Slovencev pa je kot kaže bilo toliko, da se jih ni dalo z ničemer zamenjati. Slovenci so celo v času turških vpadov ostali nezamenljivi! Tisočletje in tisočletje in pol kljubovanja možnosti, da postanemo Avstrijci, Italijani, Madžari, Hrvati, celo Turki, karkoli že. Na podlagi teh zgodovinskih dejstev so tudi trije predsedniki ugotovili, da Slovenija pač ni talilni lonec. Ni New York! Ni prizorišče, kjer se bodo Rusi, Indijci, Kitajci, Afričani in morda že Američani zlili v eno in postali Evropejci! Po tisoč ali celo tisoč pet sto letih je popolnoma jasno, da niti krščanstvo ne pomaga. Ni drugega, kot da damo otroke v slovensko šolo, naj se naučijo tega arhaičnega jezika sosedov. Ni drugega, da tem Slovencem po desetletjih dovolimo table s slovenskimi napisi. Samo Jošku Jorasu ne bomo odstranili cvetličnih korit! Ko se nam bo vse to posrečilo, bomo lahko imeli vsako leto slovesen koncert sredi Trsta! V Evropi sedemindvajsetih in morda še več držav in še večjega števila narodov bomo zlahka našli dovolj prevajalcev. V nekdanjem Hotelu Balkan, kjer je bil nekdaj Slovenski narodni dom, je zdaj šola za prevajalce. Evropa temelji in bo temeljila na prevajanju, tako bodo jeziki lahko enakopravni, tako se bomo vsi naučili vseh jezikov, razen tistih, ki so do začetka tretjega tisočletja že izginili. Teh je bilo seveda na na desetine, njihovi narodi so v nekdanji Karantaniji opravljali različne funkcije, vendar ne vemo več, katere, ker očitno niso bili dovolj uspešni in številni. In je bilo preveč sosedov, ki jih niso razumeli. Za vsaj tisoč let je Karantanija izginila iz realnega evropskega življenja, danes se vrača na internetu. Seveda je možno, da je internet nova evropska realnost ali pa je vsaj možno, da to kdaj postane. Seveda je možno, da bo nekoč ves svet postal talilni lonec, ki ga bodo združevale mednarodne vojaške operacije in svetovna verska gibanja. Ampak težko verjamem. Ko dan na dan gledam sto petdeset svetovnih televizijskih programov in med njimi desetine slovenskih in za te slovenske niti ne morem reči, da bi bili najdolgočasnejši, mi je jasno, konkurenca je huda.