Spomenik sprave

O načinu, kako posluje zdajšnja oblast, nam najboljše razloži predlog komisije, ki je pod predsedstvom Spomenke Hribar iskala prostor, kjer naj stoji spomenik sprave. Mesto Ljubljana je že izdelalo načrt in ga predložilo Pavlu Gantarju, predsedniku državnega zbora. In zakaj ravno njemu? Poleg kongresnega trga in Kazine stoji skrivnostno dvorišče, kjer ima svoje parkirišče državni zbor, pa tudi nekaj garaž in pisarn za šoferje. Tako sem slišal po televiziji, da tam parkira šestnajst vozil državnega zbora, nekaj imenitnejših je pa še v garažah. Vsakdo, ki je bil kdaj poslanec in morda predsednik katere državno zborskih komisij ve, kako lepo je dobiti potni nalog za udeležbo na kakšni seji ali svečanem dogodku, odkorakati naravnost po Šubičevi in si potem izposoditi avto za službeno pot. Če komu pripada vozilo s šoferjem, pot do parkirišča in garaž seveda odpade. Število službenih avtomobilov, namenjenih devetdesetim poslancem in njihovim sekretarjem, je sorazmerno skromno. Zdi se, da kar radi sedijo v veliki dvorani pred televizijskimi kamerami, teren pa prepuščajo županom, teh je danes komaj za četrtino državnega zbora, upam pa, da jih bo po novih lokalnih volitvah za tretjino ali celo polovico! Župani imajo zelo verjetno svoja vozila in so tudi navajeni drveti v domače občine, jasno, tam se skriva njihova moč, pa tudi jasna zavest o tem, kaj je potrebno narediti. Zoran Jankovič in njegov arhitekt Koželj in Spomenka Hribar so zadeli z žebljico na glavico. Projekt spomenik sprave na parkirišču državnega zbora bo enkrat za vselej prisili poslance, da parkirajo v kakšni od podzemnih garaž, na primer v tisti novi pod Kongresnim trgom ali v tisti novi pod tržnico. Na ta način bodo poslanci končno postali navadni državljani in bodo hodili na teren (beri v prostranstva Slovenije) približno toliko kot novinarji v času varčevanja: samo, če bo res neizogibno. In vsa Slovenija bo prepuščena poslancem, ki so župani in ti poslanci, ki so župani, se bodo vedno podali vsak v svojo občino, ne pa v kakšno sosednjo. Nič nimam proti spravi. Nič nimam proti spomeniku sprave. Pravzaprav me niti preveč ne zanimata. Spomeniki so pač spomeniki. Imajo določen pomen, jasno, potrebno jim je najti prostor v mestu. Ampak za tem najnovejšim predlogom vidim silno željo, da bi končno poslance sklatili iz poslanskih višav. Jih spremenili v kolikor je to le mogoče navadne občane. Kar vsekakor niso. Že res, parkirišče in garaže je mogoče poiskati kje drugje v mestu, mogoče kje v naravnem okolju med vrtički ob obvoznici. Važno je, da poslanci ne bodo mogli kar sami po najkrajši poti po avto, pa se sami odpeljati na sestanke in proslave.
Eden pomembnejših slovenskih mislecev Zmago Jelinčič Plemeniti je prispeval praktičen predlog: da bi odstranili spomenik revolucije, ki stoji bližje Državnemu zboru in na pomembnejšem trgu, na njegovo mesto pa postavili novi spomenik sprave. Predlog mi ni všeč. Sprava je nekaj, kar Slovencem ne gre in ne gre od rok. Ne vemo niti, kdo vse se naj spravi. Zakaj bi se naj spravili, pa nam Spomenka Hribar razlaga že trideset let. Pač pa je revolucija vse kaj drugega. Ko so postavljali spomenik revolucije Draga Tršarja, sem bil presenečen. Že sama misel, da ima nekakšna Slovenija svojo revolucijo in da ji je uspela in se razvija in ji je potrebno postaviti spomenik, mi je zvenela pretirano. No, naj ima vsaj obeležje revolucije, če je že lastne revolucije tako z lahkoto pozabila! Ne maram posebno nogometa, povsem pa odklanjam košarko, rokomet in alpsko smučanje. Se pa že šestdeset let od zelo rane mladosti navdušujem nad revolucijami. Brez revolucij ne bi bilo napredka. Brez revolucij ne bi bilo današnje Evrope in globalnega kapitalizma. Verjetnost, da bodo Slovenci dosegli vse tisto, kar so prinesle francoska, oktobrska, kitajska običajna in kitajska kulturna, severno korejska in kubanska revolucija, posebej pa še industrijska in seksualna revolucija, je praktično nikakršna. Naše domače revolucije jugoslovanski narodi nismo in nismo hoteli izpeljati. Zato smo se zapletali v nove in revolucionarne poizkuse, ki pa nekako niso uspevali. Nekatere stvari nam ne uspevajo, tako niti sprava, niti revolucije. Torej je potrebno samo spremeniti napis pod spomenikom revolucije in napisati: spomenik prav vsem revolucionarnim poizkusom na tleh slovenske države. Končno so nacisti menili, da bodo z nacionalno revolucijo uničili Žide in komunizem. Tudi domobranci so bili revolucionarji, to jim lahko priznamo, borili so se za nasilno spremembo družbe v katoliško in docela ne-komunistično. Zakaj se naj revolucionarji spravijo z drugimi revolucionarji? Vsi revolucionarji tega sveta smo si že dolgo enotni. Smo za nasilne spremembe in uvedbo vsak svojega fundamentalizma. Če se lahko zagovorniki svetovnih bank borijo za svetovni finančni sistem, se lahko tudi, na primer, talibani borijo za muslimanski fundamentalizem. Spomenik torej že imamo. Samo razložiti ga je potrebno na novo. Tudi Spomenko Hribar imamo: samo njene ideje je potrebno revolucionarno predelati. Karkoli že načrtuje Zoran Jankovič s podzemnimi garažami in raznimi spomeniki, Pavletu Gantarju in poslancem bi svetoval nekaj malega previdnosti. Upokojenci me vsak dan vprašujejo ali bo naša nacionalna banka vzdržala. Odgovorim jim: Dokler lahko plačuje nogometne in košarkarske stadione, vsekakor! Spomenik sprave med državo in mestom Ljubljano bomo pa začeli načrtovati po oktobrskih lokalnih volitvah.