Politične bikoborbe
Regionalni parlament Katalonije, pokrajine na severovzhodu Španije je sprejel zgodovinsko odločitev, s katero je od leta 2012 prepovedal bikoborbe. V katalonski skupščini, v kateri sedi 135 poslancev je za prepoved glasovalo 68 poslancev, medtem ko jih je bilo 55 proti od devetih poslancev vzdržanih. S tem je Katalonija postala druga regija, ki je prepovedala bikoborbe. Prvi so to že leta 1991 storili kanarski otoki. Vendar je ta odločitev za Katalonijo pomembnejša predvsem zato, ker imajo bikoborbe v Kataloniji zelo dolgo tradicijo. Bikoborbe so imele pomembno mesto tudi v delih ameriškega pisatelja Ernesta Hemingwaya.
Da je šlo za s čustvi nabito odločitev so pokazale tudi prve reakcije zagovornikov in nasprotnikov prepovedi. Po odlčitvi parlamenta se je pred sedežem parlamenta v Barceloni zbralo večje število demonstrantov, kjer so eni zahtevali “svobodo” za pristaše bikoborb, drugi pa so izražali svojo podporo prepovedi “mučenja” bikov. Jordi Casamitjana, eden od aktivistov, ki se zavzema za prepoved bikoborb je za BBC povedal, da so imeli pripravljena tri besedila sporočil za javnost (od tega samo eno za primer potrditve zakona) ter da so bili tudi sami presenečeni nad prepovedjo z večjim številom glasov za prepoved kot pa so pričakovali. To po njegovem mnenju pomeni, da so “politiki dobili sporočilo, da v 21 stoletju za bikoborbe ni več prostora. Ob tem nisem mogel zadržati svojih solz.” Podobnega mnenja je bilo tudi več kot 180,000 podpisnikov peticije za prepoved bikoborb. Po drugi strani pa so ob odločitvi katalonskega parlamenta jokali tudi zagovorniki bikoborb, prepričani, da se s tem briše ena od posebnosti Katalonije in Španije.
Nasprotniki bikoborb poudarjajo, da se ob vsaki bikoborbi “ubije šest bikov, ne en sam” ter da njihova “tortura traja 20 minut.” Zagovorniki bikoborb pa se sklicujejo na tradicijo in pravico vsakega posameznika, da se odloči, ali si bo bikoborbo ogledal ali ne. Opozarjajo pa tudi na ekonomske posledice odločitve, predvsem zaradi velikega izpada dohodkov od prodaje vstopnic, slabih učinkov na turizem in vse poklice, ki so povezani s to dejavnostjo. Že doslej je bilo na bikoborbe prepovedano voditi otroke, število obiskov pa je upadalo tako da je na koncu v Barceloni ostala ena sama korida, v kateri priredijo okoli 15 bikoborb letno. Vendar je v Madridu osemkrat več bikoborb, med gledalci pa so najštevilnejši prav turisti.
Prav zato pa so bikoborbe tudi politično vprašanje. Čeprav imajo bikoborbe v Kataloniji zelo globoke korenine, so v zadnjem času videti kot “zabava Madrida”, zato poskušajo v Kataloniji z njihovo ukinitvijo popdčrtati razliko med Katalonijo, ki si prizadeva za samostojnost in ostalo Španijo. “Želijo si doseči neodvisnost in mislijo, da bo pomagalo, če bodo poudarili razliko”, je ocenil Albert Rivera, poslanec, ki je glasoval za ohranitev bikoborb. Mnogi v odločitviji vidijo tudi “politično maščevanje” zaradi nedavne odločitve ustavnega sodišča Španije, ki je razveljavilo nekatere določbe katalonskega statuta in odločilo, da Katalonci nimajo statusa “naroda”, kar je v Kataloniji naletelo na ostre proteste. Kljub prepovedi bikoborb v Kataloniji pa to ne pomeni, da bodo bikoborbe prepovedane tudi v ostali Španiji, predvsem na jugu, kjer so bikoborbe najbolj razširjene. V Madridu je zahtevo za prepoved bikoborb dobila 50 000 podpisov, vendar je takoj zatem regionalna vlada korido v Madridu zaščitila kot “del kulturne dediščine.”