Predkupna pravica

Po novem zakonu o medijih bodo imeli novinarji predkupno pravico pri nakupu medijev. To je lepo. Ne razumem dobro, zakaj bi se nekdo, ki že ima to nesrečo, da je novinar, še odločal za nakup delnic svojega ali kakšnega drugega medija. Kot novinar bi pa že moral vsakdo vedeti, da so morda kje na razpolago še kakšne zanesljivejše delnice. Pisci zakona namigujejo, da bi novinar, če že kot novinar nima pravic in tudi pravic v zvezi s soodločanjem, utegnil te pravice pridobiti in plodno uporabljati kot lastnik delnic. Ista vlada (Pahorjeva) in isto kulturno ministrstvo (Majde Širca), ki že zakona o filmu ni uspelo napisati v sprejemljivi obliki, nas zdaj utruja še z zakonom o medijih. Da ne pozabim, vmes je še zakon o RTV! Pustimo vlado, Pahorja in Majdo Širca. Novinarji imajo že dve leti lepo priložnost, da javnost prepričajo, kakšna načela naj bi vodila zakon o filmu, zakon o RTV in zakon o medijih. V načelu je vse precej podobno. Če bi vlada znala rešili probleme okoli produkcije filma, bi ji bilo mogoče zaupati, da bo rešila tudi probleme RTV-ja in seveda probleme medijev. Ne vem, če so sploh potrebni posebni zakoni. Ne vem, če niso specialni slovenski zakoni skoraj vedno polni dobronamernosti in zaradi tega postanejo nerazumljivi folklorni dodatki. Osnova vsake kulturne produkcije, pa naj gre za pisanje in izdajanje in prodajanje knjig, glasbe, slik, predstav in prireditev je v bistvo tisto, kar bi naj bilo (pa seveda ni) idealna osnova kapitalizma: nekdo vloži finance, nekdo vloži material, stroje, delo, genialne ideje, zvezdniški ugled...vse z namenom, da se izdelke proda na tržišču in ustvari dobiček. Vsi prispevki morajo biti dovolj jasno, čeprav najbrž nikoli ne čisto pravično ovrednoteni. Če kdo dobi plačilo kot najeta delovna sila, mora biti to zapisano v pogodbi, če pa kdo za svoj prispevek (finančni, materialni, delovni ali v genialnih idejah in zvezdniškem ugledu) pričakuje del dobička, potem se mora o njem pogajati, prevzeti tveganje in čakati na uspeh ali neuspeh. Za produkcijo hollywoodskega filma se lahko združi tudi nekaj deset podjetij, nekatera so najbrž v lasti avtorjev filma, druga pa poskrbijo za studio, reklamo, distribucijo...Če bo izdelek nastopil na tržišču, tržišče pa bo tudi družbenike poplačalo, bo že na začetku potrebno skrbno oceniti vložke in prispevke in skrbno napisati pogodbe, za vsak primer tudi tiste z zavarovalnicami. V Sloveniji se vse zatakne pri velikosti naroda in države: kulture ni brez državnih sredstev, ko pa naletimo na ta sredstva, nenadoma nikoli ni jasno, kdo jih je pravzaprav dobil in kdo ima do njih pravico in kdo je na podlagi dobljenih sredstev primeren, da drugim odreja vloge in odreja odstotke pri dobičku. V Sloveniji je kultura popolnoma pod vplivom natečajev: napišeš knjigo, najdeš založbo, vendar založba kandidira za sredstva z večjim številom projektov, važno je zanjo, da vsaj za nekatere dobi državni denar, posamezni avtor je za založbo samo ena od možnosti. Podobno je pri filmu in gledališču in televizijskih igrah in dokumentarcih. Predpostavka vseh natečajev je, da se bi naj avtorji trudili, da dosežejo čim večji uspeh, pa seveda tudi finančni dohodek, obenem pa še bili najcenejši. Tu padejo kulturne produkcije v vrtinec, da je pač za vse sodelujoče najvažnejše, da so avtorji večni začetniki, pripravljeni potrpeti za slavo in prodor na sceno in tudi vedno požrtvovalno pripravljeni prenesti, če pogoji niso najboljši, pa če se sistem niti najmanj ne trudi s trženjem. Ko država goji ljubeč in prizanesljiv odnos do kulturne produkcije in do umetnikov, to ne pomeni, da jim ponuja zdravo poslovno okolje in utrjuje posamezne kulturne zvrsti kot učinkovite medije. Kakorkoli razmišljam, novinarji so tisti, ki bi naj utrdili pravno in in s tem tudi poslovno kulturo. Vendar z novinarji se dogaja nekaj zanimivega. Tako tiskani kot elektronski mediji se nenehno ukvarjajo s športniki, politiki, tajkuni, menedžerji, lastniki podjetij, samimi dobro plačanimi posamezniki, ki ne samo, da sistem poskrbi za njihove stroške, jih tudi velikodušno nagrajuje, ene sponzorira, drugim pa vedno znova posoja denar. Če si ogledamo medije, vidimo, da se novinarji predvsem nenehno ukvarjajo s posamezniki, ki so neprimerno boljše plačani kot oni sami, pa tudi statusno neprimerno uglednejši kot oni sami!
Tako se novinarjem dogaja nekaj podobnega kot umetnikom. Tisti hip, ko se novinarji ne morejo boriti za pravičen odnos do njih samim, se ne morejo zavzemati za pravično vrednotenje dela in za kolikor toliko pravično vrednotenje kapitala in dela, in tako tudi bralcev ne morejo prepričati, da so enakopravni nosilci civilizacije. Kakorkoli tehtamo vlogo novinarjev, vedno opažamo, da brez njihovega enakopravnega prispevka nastaja zmeda na kulturnem področju: knjiga, film, gledališki in televizijski programi izgubijo na teži. Ko propade kultura, propade tudi pravna kultura, pogodbe niso pravilno napisane ali pa ne veljajo ali pa jih sploh ni in ko civilizacija ne obvlada več razmerja med delom in kapitalom in med pravicami investitorjevi in izvajalcev, postane seveda krepko vseeno, če imajo novinarji predpravice pri nakupovanju delnic svojih ali konkurenčnih medijev. V globalnih tržnih razmerah je težko biti kakršenkoli delavec, vendar v tržnih razmerah, kjer zakoni ne veljajo ali pa se nenehno spreminjajo v karkoli, je predvsem težko biti specializiran in učinkovit delavec. Kako biti učinkovit v neučinkoviti državi? Kakor koli razmišljam, se mi ponavlja grozljiva misel, da so novinarji pravzaprav med prvimi v vrsti bojevnikov za kulturo in civilizacijo in za pravičen odnos do dela in če se civilizacija norčuje iz novinarjev, se tudi še iz same sebe in je to prav čudna civilizacija.