Dvojna raketna igra

Iranska agencija Fars je znova poskrbela za vznemirjenje v Izraelu in ZDA – sporočila je namreč, da naj bi se Iranu vendarle posrečilo pridobiti štiri zelo zmogljive raketne sisteme S -300 PT in to kljub temu, da jih Rusija Iranu ni izročila zaradi zadnjih sankcij uvedenih proti tej državi. Po podatkih agencije Fars naj bi bile rakete že v rokah iranske republikanske garde, ki velja za „elito“ v okviru iranske vojske. Iran naj bi dva sistema S-300 dobil od Belorusije, dva pa iz še „nedoločenih izvorov“. Uradne potrditve predaje orožja sicer še ni, Belorusija pa je prav tako že uradno zanikala kakršnokoli prodajo orožja. Rakete so sicer izjemno pomembno sredstvo v geopolitičnih sporazumih in pritiskih v zvezi z Iranom, saj bi te rakete – iste, ki jih je leta 1999 od Rusije zaman zahteval Slobodan Milošević – lahko v veliki meri preprečile uspešne letalske napade na iranske jedrske kapacitete. Rusija je pogodbo o prodaji raket podpisala z Iranom že 26. februarja leta 2007, vendar je nato iz političnih razlogov odlašala z njihovo predajo, predvsem zaradi nasprotovanja Izraela in ZDA. Rusija je poskušala izročitev sistemov v preteklosti že večkrat vezati na nekatere koncesije s strani ZDA. Rakete S-300 imajo domet okoli 150 kilometrov (S-400 pa od 300 do 500 kilometrov) ter sposobnosti zadevanja ciljev, ki se gibljejo z veliko hitrostjo (okoli 4800 metrov na sekundo). Njihovi radarji delujejo v "elektromagnetni tišini", uspešnost zadetkov proti manevrirnim raketam pa naj bi bila med 80 in 98 odstotki. En sam radar lahko hkrati vodi dvanajst izstrelkov in spremlja 100 tarč ter jih napade 12. Letala pa pred temi vrstami raket niso varna niti na višini 27 kilometrov, zato bi se Iran s temi raketami zlahka ubranil pred morebitnimi zračnimi napadi Izraela.

Do dramatičnega preobrata v zvezi z omenjeno prodajo je prišlo tik pred novim krogom sankcij proti Iranu. Rusija je namreč po srečanju med Putinom in Sarkozyjem sporočila, da je zaradi sankcij proti Iranu prisljena “zamrzniti” dolgo časa pričakovano prodajo raket S-300 Iranu. Tiskovni predstavnik ruskega zunanjega ministrstva Andrej Nesterenko je tedaj naprej dejal, da zadnja resolucija OZN ne onemogoča prodaje protiletalskih obrambnih sistemov, z izjemo prenosnih raket, ki se izstreljujejo z ramen (in so nevarne kot orožje teroristov). Tudi vodja ruske zvezne službe za vojaško-tehnično sodelovanje je že po izglasovanju sankcij proti Iranu dejal, da sankcije ne bodo imele vpliva na prodajo raket S - 300. Toda že dan zatem je ista služba sporočila, da je “analiza resolucije pokazala, da je raketni sistem prepovedan v skladu z novimi sankcijami”. Vse to je bilo najverjetneje povezano z dogovorom med Francijo in Rusijo, pri čemer pa še vedno ni jasno, kaj je Rusija dobila v zameno za svoje “samoomejevalno” prebiranje resolucije, ki jo je kot stalna članica VS OZN tudi soustvarila. Ruski predsednikvlade Vladimir Putin se je namreč prav tedaj, ko je prišlo do nepričakovane “spremembe interpretacije” pomena resolucije mudil v Parizu, veselo novico o zaustavitvi raket pa je prvi sporočil eden od svetovalcev francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja. Putin naj bi tudi dejal, da odločitev o podpori novih sankcij proti Iranu “ni bila lahka”. Sicer pa je Sarkozy priljubljen sogovornik Putina pri resnih vprašanjih – prav Sarkozy je bil namreč odposlanec “zahoda” ob kratki rusko-gruzijski vojni avgusta leta 2008.

Vendar pa zmagoslavne informacije agencije Fars kažejo, da je v tem raketnem pokru veliko dvojnih dogovorov in dvojne igre na vseh straneh. ZDA, ki so želele proti Iranu uvesti sankcije so bile zaradi nasprotovanja Kitajske in Rusije prisiljene odstopiti od tiste vrste sankcij, ki bi Iran edine resnično prizadele. Šlo je za prepoved uvoza bencina, ki ga Iran še nekaj let ne bo imel dovolj.Tako je VS OZN proti Iranu uvedel sankcije brez prepovedi uvoza bencina, ki pa so bile za administracijo Baracka Obame izjemno pomembne predvsem v propagandnem smislu, saj so dokazovale, da ameriška administracija zoper Iran vendarle nekaj počne, kitajske rafinerije pa lahko za Iran še zmeraj predelujejo bencin in se oskrbujejo z iransko nafto in plinom. Po drugi strani so ZDA odstopile od protiraketnega ščita v Evropi, Rusija in Kitajska pa sta na koncu vendarle „izdali“ Iran in glasovali za sankcije VS OZN proti Iranu. Rusija je očitno s svojo interpretacijo resolucije VS OZN tudi zaustavila prodajo večje količine svojih raket S-300 Iranu. Toda očitno je vsaka od velikih sil v tej igri imela pripravljen še svoj „rezerven“ načrt. Sankcije proti Iranu so bile res „brezzobe“, toda ZDA in EU so nato sprejele še svoje, enostranske in ostrejše sankcije. ZDA so res odstopile od protiraketnega ščita v Evropi, toda istočasno so se odločile za pošiljanje „mobilnih“ sistemov raket v južni Evropi in na Bližnjem vzhodu. In tudi Rusija je sodelovala v sankcijah proti Iranu – toda tako, da so se potrebne rakete, pa čeprav v manjši količini, vendarle znašle v Iranu. Nobena od strani v tej igri pravzaprav ni bistveno pridobila, saj so vse koncesije, na katere so pristale nadomestile z delnimi protiukrepi.

Pri tem je prav tako zelo očitno, zakaj v Rusiji in Belorusiji uradno zanikajo prodajo in zakaj so jo v Iranu potrdili. Iranu rakete služijo tudi kot orožje zastraševanja in odvračanja napadov Izraela in za krepitev morale lastnih obrambnih sil, Belorusija in Rusija pa si javno ne želita nobenega zaostrovanja z zahodom. Pri tem pa je potrebno vedeti, da je Rusija po ocenah zahodnih obveščevalnih virov že nekajkrat uspela prodati svoje orožje preko Belorusije. Beloruski predsednik Aleksander Lukašenko ima tudi zelo tesne vezi z Teheranom, iranski predsednik Mahmud Ahmadinedžad pa je ob svojem obisku Belorusije leta 2007 beloruskega avtokrata imenoval za „enega od svojih najboljših prijateljev“. Opozicijski beloruski poslanec Stanislav Suskevič ocenjuje, da bi Belorusija lahko predala orožje Iranu, saj je na podoben način ravnala že večkrat, vendar se to zagotovo ne bi moglo zgoditi brez vednosti Rusije. Iranski obrambni minister, general Ahmad Vahidi je tretjega avgusta napovedal, da je Iran pripravil različne obrambne načrte za primer napada na državo, poveljnik ameriške vojske Mike Mullen pa je v intervjuju za NBC dan kasneje dejal, da so bile glede Irana „vojaške akcije na mizi in ostajajo na mizi“ ter da upa „da ne bomo prišli do tega“ vendar je to „pomembna možnost.“