Boj proti terorizmu

Če sta vojni v Iraku in Afganistanu „boj proti terorizmu“, potem seveda ti dve vojni ne moremo kar tako proglasiti za „tretjo svetovno vojno“. Tudi ameriški predsednik Barack Obama s tem, ko namerava umakniti letos del vojakov iz Iraka, petdeset tisoč pa jih pustiti zgolj, da še v leto dva tisoč enajst izobražujejo Iračane, proglaša Afganistance kot glavne snovalce in izvrševalce enajstega septembra in s tem, ko avtoritarno določi, kdo je krivec, določi tudi, kaj je tisto, kar se dogaja v Afganistanu, namreč „boj proti terorizmu“. Slovenska vlada sledi velikemu zavezniku in meni, da je čas za boj z Al Kaido, dosedanji čas izobraževanja afganistanskih oboroženih sil pa se je iztekel. Mogoče je naftna katastrofa v Mehiškem zalivu pravi začetek tretje svetovne vojne, vendar tega nihče ne more ne vedeti, ne izreči. Besednjak, ki ga uporabljajo politiki in novinarji je tako trden, da ga posameznik ne more tako zlahka načeti. Ni več posameznega filozofa ali posameznega zgodovinarja, ki bi lahko tvorno spreminjal utečene pojme. Posamezen novinar je močen samo, če uporablja isti besednjak kot globalna novinarska srenja: in ta besednjak seveda vpliva na razne države. Posebno še na manjše države. Ko sem pri sedmih in desetih letih spoznaval svet okoli sebe, so odrasli v Mariboru, kjer sem živel, uporabljali izraz „okupacija“. Beseda „druga svetovna vojna“ je delovala bolj učeno, bolj zgodovinsko. Če sem se sprehodil skozi takratni Maribor od porušene hiše do druge in tretje porušene hiše, bi moral biti prepričan, da so bili največji sovražniki Mariborčanov ravno Angleži in Američani in njihove leteče trdnjave. Pa temu ni bilo tako. Največji sovražniki so bili Nemci. V naši krajevni skupnosti je teklo vsak dan veliko pogovorov na to temo. Če bi z današnjega zornega kota spremljal vsebino teh pogovorov, bi rekel, da so se prebivalci vneto ukvarjali z zanikanjem holokavsta. Vendar takrat še nismo poznali besede holokavst, ta beseda se je prikazala v časopisih šele desetletje kasneje. Govora je bilo zgolj o koncentracijskih taboriščih, vsak dan so prišli na vrsto Mauthausen, Dachauu in Auschwitz. Občutek, da je pred pičlim desetletjem okupator vpoklical mladeniče in jih poslal na rusko fronto, obenem pa, da je kogarkoli iz kakršnegakoli vzroka lahko uvrstil med talce in potem seveda ob primerni priliki postrelil, obenem pa, da je vsakogar, ki se mu je upiral ali mu ni bil všeč, lahko poslal v koncentracijska taborišča na delo, ki je ob pičli hrani trajalo do smrti, ta občutek je utrjeval državo z njeno edino stranko in edino ideologijo kot nekaj povsem nesprejemljivega! Zahtevati od ljudi, da delajo, nimajo pa nobenih pravic in so nenehno predmet pobijanja, v sredi dvajsetega stoletja v naših krajih ni bilo več v navadi, ni bilo civilizacijsko sprejemljivo. Šele petdeset let kasneje sem v razpravi dr. Božidarja Jezernika naletel na podatek, da so imeli Nemci dve sto sedemdeset različnih vrst taborišč, se pravi taborišč z različnimi režimi izkoriščanja in pobijanja. In da so ob glavnih in slavnih taboriščih delovale stotine podružnic. To je bil razlog, da so tisti, ki so taborišča preživeli, razmere opisovali vsak po svoje, pa so zato delovali močno neverodostojno. Niti sorodniki jim niso verjeli, kaj šele sosedje. Tudi ko so izšle prvi romani o taboriščih, so bili bralci globoko nezaupljivi. Danes je drugače. Sodobni Evropejec je prepričan, da iz ameriških filmov in iz televizijskih poročil zanesljivo vemo, kaj je to vojna, kaj je to boj proti terorizmu in kaj je to „izobraževanje afganistanskih oboroženih sil“. Ko nekateri ameriški politiki in novinarji ugotavljajo, da je vojna v Afganistanu zapravljanje denarja in da nima smisla in da povzroča samo še večjo nevarnost za Evropo in Ameriko, se seveda vprašamo „kakšna vojna?“ Kaj ni šlo ves čas samo za „boj proti terorizmu?“ In pri tem se seveda prestrašimo ali ni morda tisto v Iraku in Afganistanu bila in je pravzaprav okupacija? Okupacija pa je seveda tisto, česar se bi se naj spomnili nekateri precej priletni Evropejci. Vendar teh priletnih Evropejcev je premalo, da bi vse pisane čudeže okupacije lahko razlagali svojim vnukom! Ker vnuki pač sledijo svetovnim medijem in tudi razmišljajo s pomočjo izrazov iz teh medijev! Kaj je to na primer „genocid“? V Haagu bi radi sodili generalu Ratku Mladiću zaradi Srebrenice. George W. Bush in Tony Blair pa nista deležna prave pozornosti. In zdaj tudi Barack Obama ne! In tudi ne že tretja slovenska vlada, ki sodeluje z ameriškim in evropskimi zavezniki pri okupaciji Afganistana! Vojna je lahko nekaj, kar se začne zgolj s čisto legalno mednarodno trgovino z orožjem. Vojna je lahko nekaj, kar ima čisto altruističen namen, namreč preskrbeti prebivalstvu nafto po primerni ceni! Vendar kdor koli rine v kakšno vojno, naj pomisli, da bodo lokalni prebivalci vojno doživljali po svoje in jo po svoje imenovali in vrednotili! In če je teh lokalnih prebivalcev na stotine milijonov in če se jim bodo travme za stoletja vtisnili v spomin? V Evropi je krč po drugi svetovni vojni, ki je za nekatere bila pač okupacija, povzročil krč, ki še traja in povzročil je tudi dodatne bolj ali manj prikrite okupacije, ki so trajale v večini primerov vsaj petinštirideset let.