Skrivnosti na leasing?

"Za Wikileaks je edino sprejemljivo ravnanje le to, da ameriški vladi takoj vrne vse verzije teh dokumentov in jih popolnoma obriše s svoje internetne strani, računalnikov in pomnilniških enot.“ S temi besedami je govorec Pentagona Geoff Morell zahteval vrnitev vseh dokumentov, ki si jih je spletni portal WikiLeaks pridobil o ravnanju ameriške vojske v Iraku in Afganistanu in v primeru zavrnitve zahteve zagrozil z „dodatnimi ukrepi“.

Vendar nič ne kaže, da bi ustanovitelj strani Julian Assange že popustil zaradi zahtev obrambnega ministrstva, saj meni, da podatkov ni dobil na „leasing“ in ima javnost legitimno pravico, da se seznani s prikrivanimi podatki. Toda očitno se tudi na strani Wikileaks zavedajo, da bi popolno razkritje vseh podatkov res lahko ogrozilo življenja ameriških vojakov, zato so Pentagon in ameriško vlado preko New York Timesa že zaprosili za navodila o tem, kaj naj bi pred objavo dokumentov zakrili. Vendar pa so v Pentagonu zanikali, da so dobili takšno zahtevo, pač pa so namesto tega vztrajali pri popolni vrnitvi vseh dokumentov. S tem je afera dobila nenavadne razsežnosti, nekoliko drugačne od tistih iz časov vietnamske vojne, ko je New York Times leta 1971 objavil znamenite „Pentagonske dokumente“ in kljub naporom vlade, da zajezi objavo uspel doseči celo zmago na ameriškem Vrhovnem sodišču. V primeru objave dokumentov na strani WikiLeaks je očitno, da so avtorji strani pripravljeni na delno „samocenzuro“ zaradi varovanja človeških življenj, po drugi strani pa so si pravni eksperti edini v oceni, da ameriška vlada razen tega, da sproži postopke proti tistim, ki so omogočili nezakonito predajo dokumentov pravzaprav ne more storiti veliko zoper to, da spletni portal zaupne dokumente tudi objavi. Pri tem pa se spletni portal sklicuje predvsem na pravico javnosti do obveščenosti, na podoben način kot so to načelo v preteklosti že uspešno uporabljali številni drugi ameriški mediji, ki se v tem primeru, vsaj po svobodi objave državnih skrivnosti vsekakor bistveno razlikujejo celo od evropske in še posebej npr. veliko bolj restriktivne britanske sodne prakse. Ameriškemu obrambnemu ministrstvu tako ne preostane nič drugega, kakor da ob pomoči 120 preiskovalcev „prečesava“ okoli 70.000 strani dokumentov, išče v njih 400 ključnih besed ter tuje vlade in domače institucije obvešča o morebitnih razkritjih, ki bi lahko ogrozile njihove interese. Poveljnik ameriške vojske Mike Mullen je istočasno prejšnji teden obtožil ustanovitelja strani Assanga, da bi lahko imel „na svojih rokah kri mladih vojakov ali afganistanskih družin“, vendar brez vidnega uspeha.

Afera se je začela v ternutku, ko je Bradley Manning, 22-letni analitik v vojaši obveščevalni službi, ki je imel dostop do najbolj zaupnih dokumentov ameriške vojske v Iraku in je trenutno v priporu v Kuvajtu, portalu WikiLeaks predal okoli 15.000 zaupnih dokumentov. Prva objava zaupnih datotek je pokazala, da je ameriška vojska na računalnikih skrivala sledi grozljivega zločina. Ameriški vojaki naj bi namreč iz helikopterja kar trikrat streljali na skupino civilistov. Ubili so več ljudi, med njimi dva Iračana, ki sta delala za agencijo Reuters. Ob tem se na posnetku jasno sliši, kako so se piloti iz pobitih celo norčevali. Internetni portal, ki je specializiran za objavljanje strogo zaupnih državnih dokumentov, je video posnetek imenoval “kolateralni umor”. Manning je svoje dejanje priznal, hkrati pa je za svoje dejanje navedel moralne in etnične razloge. V času svojega službovanja je namreč videl številne dokumente in posnetke, ki so dokazovali, kako ameriški vojaki množično kršijo človekove pravice in ob tem svojim žrtvam ne izkazujejo nobenega spoštovanja. Najbolj ga je prizadel video posnetek o incidentu, ki se je zgodil 12. 7. 2007 v eni od četrti v Bagdadu. Video je bil posnet iz ameriškega vojaškega helikopterja appache, ki je skupaj z še nekaterimi drugimi helikopterji letal nad Bagdadom in opazoval, ali kje prihaja do aktivnosti upornikov. V nekem trenutku so vojaki v helikopterju opazili skupino ljudi, za katero so kasneje trdili, da se jim je zdelo da so oboroženi. Začeli so streljati na skupino, jih nekaj ubili in več ranili. V skupini sta bila tudi dva novinarja, ki sta delala za Reuters, vendar nihče od njih ni bil oborožen. Dva novinarja sta sicer nosila fotoaparate in eden je v trenutku napada telefoniral, vendar to vsekakor ni bilo dovolj za sum, da gre za upornike. Takoj po napadu je na prizorišče prišlo vozilo prve pomoči. V vozilu, ki je prispelo na kraj napada, so bili tudi otroci. Eden od Reutersovih novinarjev je bil takoj mrtev, drugi pa je bil še živ, zato so ga odnesli v vozilo prve pomoči. Toda ameriški piloti in strelci v helikopterjih so nato znova streljali na reševalno vozilo, ob tem ubili še drugega Reutersovega novinarja in še nekatere civiliste in ranili dva otroka.. Helikopterji so nato izstlili še dve raketi na eno od tamkajšnjih hiš. V celotnem incidentu so streljali trikrat in ubili 12 ter ranili 15 nedolžnih ljudi.

Manninga, ki je predal sporne dokumente portalu WikiLeaks so prijeli zaradi neprevidnosti, saj je poslal nekaj SMS-ov in elektronskih sporočil znanemu nekdanemu “hekerju” Adrianu Lamu, v sporočilih pa se je pohvalil da je prav on poslal portalu WikiLeaks znani posnetek in ob tem celo še več tisoč strani drugih zaupnih dokumentov iz Iraka in Afganistana. Lamo pa je vse skupaj prijavil zveznemu preiskovalnemu uradu (FBI). Internetni portal WikiLeaks je napovedal, da namerava objaviti še en šokanten posnetek o zločinih ameriške vojske, tokrat v Afganistanu. Gre za enega od najbolj uničujočih napadov, bombardiranje afganistanske vasi maja 2009, v katerem naj bi po podatkih afganistanske vlade umrlo 140 ljudi, med njimi 92 otrok.

Vse to pa bo imelo posledice tudi v Sloveniji – ne le, da se Slovenija že omenja v nekaterih dokumentih, razkrivanje podatkov bo jasno pokazalo, zakaj je vojna v Afganistanu v kateri sodeluje tudi Slovenija (ki v jeseni pošilja svoj kontingent tudi v bojne operacije), postala nezakonita, neokolonialna agresija, ki je v popolnem nasprotju s pravico afganistanskega naroda do samoodločbe ter v nasprotju z vso dosedanjo obrambno tradicijo slovenskih oboroženih sil. Za vrnitev slovenskih vojakov pod naslovom „Ven iz Vietnamistana!“  se zavzema tudi peticija uredništva Katedre.