Igra ničelne vsote

Potem ko je Meddržavno sodišče v Haagu v svojem svetovalnem mnenju ocenilo, da deklaracija o neodvisnosti Kosova ni prekršila mednarodnega prava, je Srbija v proceduro GS OZN vložila tekst resolucije, v kateri GS OZN poziva Beograd in Prištino k pogajanjem „o vseh odprtih vprašanjih“ in obsoja enostransko odcepitev Kosova. Vendar pa je zunanji minister Srbije Vuk Jeremić istočasno priznal, da so napori Srbije, da bi dosegla podporo večine članic GS OZN njeni resoluciji „na meji nemogočega“, kljub temu, da bo srbska diplomacija storila vse, da s svojimi argumenti prepriča večino članic OZN. Po oceni Vladimirja Jovanovića, nekdanjega zunanjega ministra ZRJ, je za to še nekaj prostora, saj naj bi bilo vsaj 150 držav v OZN soočenih s podobnimi separatističnimi zahtevami kot Srbija, te države pa naj ne bi podpirale enostranske odcepitve Kosova. Toda po drugi strani nekdanji zunanji minister SCG Vuk Drašković opozarja, da bi Srbija morala „priznati realnost“, da bi morala sestaviti tekst resolucije skupaj z EU in v njem zahtevati „bistveno avtonomijo“ za Srbe, torej natančno to, kar sicer resolucija VS OZN 1244. predvideva za Kosovo. Delegacija Srbije je imela v preteklih dnevih sicer večm kot 40 srečanj s predstavniki različnih držav v Generalni skupščini OZN. Srbija ob tem še vedno vztraja tudi pri stališču, da se je o statusu Kosova mogoče pogovarjati izključno na ravni varnostnega sveta OZN, ker ne želi „zapuščati varnega pristana VS OZN“, kjer ob treh državah s pravico veta, ki podpirajo neodvisnost Kosova (ZDA, Velika Britanija, Francija) Kitajska in Rusija nasprotujeta enostranski odcepitvi Kosova. Številni analitiki v Beogradu obenem opozarjajo, da bi lahko vztrajanje Srbije pri svoji resoluciji v GS OZN privedlo do odprtega konflikta med Srbijo in EU in ZDA. Da morda prihaja do premikov v srbskih stališčih nakazuje tudi izjava srbskega zunanjega ministra Vuka Jeremića, ki je dejal, da Srbija ne bo zavrnila ničesar razen enostranske neodvisnosti, saj je mogoče takšno izjavo razumeti tudi kot napoved, da bi Srbija morda lahko pristala na „dogovorno“ neodvisnost.

Medtem so v različnih državah sveta številni voditelji separatističnih regij, od Južne Osetije do Gorskega Karabaha, pozdravili odločitev Meddržavnega sodišča v Haagu kot potrditev legitimnosti lastnih zahtev po neodvisnosti. Istočasno so diplomacije držav, ki so priznale Kosovo, sodbo ICJ uporabile kot ključni argument za priznanje Kosova. Tako je na primer odpravnik poslov francoskega veleposlaništva v Beogradu Michel Charbonnier zapisal, da „sejanje dvomov v interpretacijo sodbe sodišča OZN, ki je glasovalo v korist Kosova, glede legalnosti njene neodvisnosti pomeni zanikanje Meddržavnega sodišča in kršitev mednarodnega prava". Isti diplomat je ocenil, da je resolucija, ki jo je Srbija predlagala GS OZN, „nesprejemljiva“, da Francijo o tem dokumenti Srbija ni vprašala za mnenje ter da gre za „destruktivni manever“, katerega namen je sprožiti dvome glede mnenja Meddržavnega sodišča. Hkrati je Velika Britanija ostro opozorila Srbijo, da bi vsak poskus spodkopavanja kosovske neodvisnosti povzročilo spor z državami, ki priznavajo Prištino. Opozorilo je naletelo na oster odgovor Vitalija Čurkina, predstavnika Rusije v VS OZN, ki je izrazil dvom, da je Velika Britanija svoje opozorilo smela izreči v imenu vseh držav, ki so priznale Kosovo. Kljub temu britanski diplomati še naprej ocenjujejo, da pomeni konec pravnega procesa pred ICJ tudi konec vprašanj o statusu Kosova, kar hkrati pomeni tudi to, da ne more biti več pogajanj „o statusu Kosova ali njegovih mejah".

Po mnenju Dragoljuba Mičunovića iz srbske Demokratske stranke je odločitev ICJ o Kosovu prav zato otežila tudi vse možne pogovore o morebitni delitvi Kosova, saj predvsem kosovski politiki po ugodni sodbi v svojo korist. Podobnega mnenja je tudi predrag Simić, nekdanji veleposlanik Srbije v Franciji in profesor na Fakulteti za politične vede v Beogradu. „Možnost delitve Kosova je po odločitvi Meddržavnega sodišča odpadla, edina preostala možnost pa je tista, o kateri je govoril ameriški veleposlanik v Prištini in ki jo je zavrnil Hashim Thaqi – avtonomija za sever Kosova. Beograd tega ne more sprejeti, saj bi to bil poraz dosedanje srbske politike do Kosmeta.“

Za popuščanje Srbije glede Kosova se v srbski javnosti najbolj glasno zavzemajo predstavniki Liberalno demokratske stranke (LDP) in Vuk Drašković, predsednik izvenparlamentarne SPO. Drašković opozarja, da bi morala Srbija sprejeti realnost na Kosovu in si za cilj zastavi avtonomijo Srbov na Kosovu in naše verske dediščine, ob mednarodnih zagotovilih. Zavzema se za tesno sodelovanje z EU in ZDA ter pogajanja o „nestatusnem delu Ahtisaarijevega načrta“, kjer bi Srbija lahko zahtevala določene izboljšave. Ta načrt predvideva 39 zaščitenih con okoli cerkev in samostanov, katerih površine še niso določene in v katere bi se po Ahtisaarijevem načrtu smeli naseljevati le s Srbi in begunci s Kosova. Drašković še opozarja, da je „Kosovo sedaj pokrajina v sestavi Srbije v enaki meri, v kolikšni je bil Kaligulin konj senator“.

Po drugi strani pa Ted Carpenter, analitik inštituta Cato ocenjuje, da bi lahko zaradi zoperstavljenih interesov Srbije in ZDA tudi do ohladitve odnosov. ZDA so po njegovem mnenju še zmeraj prepričane, da bi priznavanje neodvisnosti Kosova omogočilo vstop vseh bivših republik nekdanje Jugoslavije v EU. „To je predpostavka, ki je v ameriški zunanji politiki prisotna že petnajst let.. Osebno mislim, da je to precej naivno,“ ocenuje Carpenter. Odločitev Meddržavnega sodišča v Haagu, ki naj bi Kosovo dokončno spravila iz srbske politike je zato po eni strani ohrabrila vodje kosovskih Albancev, po drugi strani pa kosovski spor vse bolj spreminja v „igro ničelne vsote“, kjer dobiva zgolj ena stran. V tem trenutku se sicer zdi, da ja Kosovo že popolnoma razrešeno vprašanje, kjer je Srbija v popolnoma izgubljeni poziciji, kjer mednarodna skupnost zgolj potrpežljivo čaka, da bo Srbija spoznala „nova dejstva“ ter priznala „realnost“. Toda Kosovo bi se lahko po septembrski odločitvi v GS OZN spremenilo v morda najbolj resen „zamrznjen konflikt“ na evropskem kontinentu. Kosovski Albanci namreč nimajo več prav nikakršnega interesa za kakršnekoli nove pogovore, istočasno pa tudi Srbija in države, ki ne priznavajo Kosova nimajo motiva za spremembo svojega stališča, saj je nepriznavanje Kosova kot države pravzaprav edina pogajalska prednost, ki jo še imajo. Kosovo tako brez soglasja Rusije in Kitajske (oz. Srbije) ne more postati članica OZN, Srbija pa ne more spremeniti stanja na Kosovu. Srbija je tako v položaju, ko ne more ne naprej in ne nazaj, to pa velja tudi za kosovske Albance, ki (zelo počasi) izgubljajo vero v to, da je neodvisnost res edina prava pot – pred letom dni jih je to mislilo 93 odstotkov, danes pa jih tako misli 73 odstotkov.

Pri tem je ena od najbolje varovanih skrivnosti tudi to, da sodba meddržavnega sodišča v Haagu pravzaprav sploh ni potrdila zakonitosti odcepitve Kosova. Odločitev ICJ vsekakor je koristna za Kosovo (in je izjemno boleč udarec za Srbijo), in očitno napisana z veliko mero simpatij do Kosova, toda sodišče je tudi izrecno zapisalo, da se z vprašanji zakonitosti odcepitve, pravice do „zdravilne“ odcepitve oziroma vprašanjem, ali imajo kosovski Albanci pravico do samoodločbe, sploh ni ukvarjalo. Še več, sodišče je namreč ocenilo, da so kosovski parlamentarci svojo deklaracijo napisali „na dveh listih papirusa“, da svoje deklaracije niso objavili v uradnem listu, da zato posebni odposlanec OZN v zvezi s to deklaracijo ni storil čisto nič in da so deklaracijo sprejeli njeni „avtorji“. Povedano preprosto – „avtorji“ katerekoli deklaracije imajo pač pravico, da povedo in razglasijo karkoli pač želijo in zgolj zato tudi omenjena deklaracija ne pomeni kršitve mednarodnega prava, saj ima vsaka neformalna skupina ljudi pač pravico, da razglaša karkoli. Deklaracija ni nezakonita, ker jo sploh niso sprejele institucije začasne samouprave Kosova, pač pa samo nekakšni „avtorji“ ki so se sicer imeli za predstavnike ljudstva, vendar niso delovali v svoji „uradni“ vlogi, pač pa kot zasebniki. Deklaracija je torej dokument, ki na mednarodni položaj Kosova nima nikakršnih mednarodnopravnih učinkov, je torej za status Kosova nerelevantna, hkrati pa ni nezakonita oziroma je le, kot pove sodišče – samo poskus določitve statusa. Ta poskus ni nezakonit, vendar v pravnem pomenu ne pomeni nobene spremembe za Kosovo. Ker resolucija VS OZN 1244 še velja, se torej glede statusa Kosova ni spremenilo nič – to pomeni, da tudi meddržavno sodišče ni zanikalo, da je Kosovo pokrajina Srbije pod mednarodno upravo, kot to določa resolucija VS OZN 1244. Prav zato so vse trditve o „zakonitosti“ odcepitve Kosova nesmiselne in brez podlage in služijo le kot „propagandno orodje“ v prepričevanju držav za priznanje Kosova, obenem pa tudi priznanja sama, brez pristanka Srbije na odcepitev, Kosova ne morejo spremeniti v samostojno državo. Seveda pa imajo priznanja drugih držav pomembno vlogo in lahko privedejo tudi do tega, da Srbija pristane na odcepitev Kosova. Vendar pa celo po odločitvi ICJ, ki so jo v Srbiji sprejeli kot resen poraz dosedanje politike v tem trenutku, za kaj takšnega ni pripravljenosti večine političnih strank. Dolgoročno pa to odpira še en problem – sile in institucije EU in OZN, ki varujejo Kosovo so namreč tudi najboljši dokaz za to, da Kosovo pravzaprav ni država, zato si Priština tudi prizadeva za njihovo zmanjšanje, vendar bi popoln izgon UNMIK-a s Kosova pomenil tudi materialno kršitev resolucije VS OZN, zato v Prištini tega koraka verjetno ne bodo poskusili storiti. Zato tudi v primeru, da pride do pogajanj o „tehničnih“ ali „odprtih“ vprašanjih med Prištino in Beogradom ob posredovanju EU in OZN (kar bi bilo seveda zelo zaželjeno) pravzaprav ni podlage za rešitev tega vprašanja, zato bi lahko ostal status Kosova kljub mednarodnim priznanjem nejasen še leta in verjetno celo desetletja.