Bog izginja!

Bog izginja! je izjavil Franc Rode med mašo ob prazniku Marijinega Vnebovzetja. S kakšno metodo mu je uspelo izmeriti to izginjanje Boga v Sloveniji? Srečen sem, da je vsaj Franc Rode sposoben jasne in trdne ugotovitve o nekem pojavu. Vsaj dvajset ur na dan gledam televizijo in poslušam radio, vmes berem časopise, vendar Slovenija je polna čudežev in presenečenj. Pri najboljši volji ne morem presoditi ali bo Prevent zdaj, ko je v stečaju, propadel ali pa se bo kmalu pobral. Tudi Vegrad nenehno preseneča. Šel bi naj v stečaj, njegova direktorica pa je mimo nadzornega sveta predlagala sodišču poravnavo. Edino, kar je v Sloveniji jasno, je, da podizvajalci in delavci podpisujejo pogodbe s čudnimi klavzulami. Te klavzule zagotavljajo, da kdor bo medijem govoril, da mu česa niso plačali, recimo plače, prispevkov ali regresa, bo izgubil še pet odstotkov tistega, kar bi naj dobil. Slovenija je dežela, kjer je mogoče sklepati pogodbe z nenavadnimi klavzulami. Namesto, da bi sodišča bila sposobna ugotoviti, da so določeni tipi pogodb pač izsiljevanje in goljufija, se take pogodbe za podizvajalce in za navadne delavce slabo končajo. Če pa uspe menedžerju podpisati neverjetno pogodbo, ki mu jamči astronomske odpravnine, potem pa je vse v redu. Kolikor mi je znano iz ljudskih pravljic posamezniki največkrat sklepajo pogodbe s hudičem. V vsaki takšni pogodbi je skrit kavelj, vendar pogumen in zvit posameznik se ravno s pomočjo pogodbe izmaže. Slovensko ljudstvo je stoletja verjelo, da je ravno hudič žrtev prava! Seveda, zakonitost, morala, pravne vrednote peljejo dobre poštenjake k zmagi, zlo pa k zasluženemu porazu. Franc Rode je ugotovil, da je ravno bog v Sloveniji začel izginjati. Mogoče zaradi Arene Stožice – Zoran Jankovič je tako rekoč iz nič sezidal nekaj, kar so si Ljubljančani, če ne že kar vsi Slovenci, želeli leta in leta. Pod Dimitrijem Ruplom, pod Viktorijo Potočnik in pod Danico Simšič se ni dogajalo prav nič. Tako slišim ljudske govorice. Zdaj pa so nenadoma obnovljene obale Koseškega bajerje, stoletja zanemarjene obale Ljubljanice, vrtički so odstranjeni, dobili smo Mesarski most s sijajnimi kipi, ladjice plujejo po Ljubljanici, Ljubljana je polna začudenih turistov, ne morejo verjeti, da še niso videli tako sijajnega mesta! Celo na Tromostovju delavci polagajo nove kocke. Zoran Jankovič je vse tiste, ki se prevažajo z avtobusi, razdelil na Ljubljančane in na Ne-Ljubljančane. Študentje in dijaki in upokojenci Ne-Ljubljančani bodo za mesečne vozovnice plačali dvojno ceno! Mož, ki je za sto petdeset milijonov evrov podaril celotni Sloveniji stadion, bo tako prihranil tri milijone evrov. Pravilno. S tem bo izzval vlado, da prispeva dotacijo za ne-ljubljanske študente in dijake. Župan, ki vlado prisili, da odveže mošnjiček, je vse kaj drugega kot predsednik vlade, ki zdravnike ne uspe prisiliti, da bi se odrekli dvanajstim milijonom evrov dodatnega za dežurstva in nadure. Dan na dan so vsi televizijski dnevniki polni Fidesa in Kuštrina in Marušiča in Pahorja. Skoraj nihče se ne ukvarja z Ivanom Svetlikom, ministrom za delo in socialo. Upokojencev je pet sto štirideset tisoč in če uspe vsaj ena od Svetlikovih potez, na primer, da se bodo nove pokojnine računale kot povprečje štiriintridesetih delovnih let ali na primer, da se bodo pokojnine usklajevale na umetelen način, kakršnega razume samo Karl Erjavec in in proti njemu v imenu stranke upokojencev odločno protestira, bo uravnotežena rast pokojnin rešila vsak mesec kakšen velik problem. En mesec Istrabenz, čez tri mesece Vegrad, čez pol leta mariborsko nadškofijo, kdaj vmes pa tudi Prevent, če se ne bo rešil sam, tako kot se je baje Mura. Če hoče Ivan Svetlik doseči pravi uspeh s podaljšanjem dela do petinšestdesetega leta, se mora povezati z Gregorjem Golobičem: Slovenija mora doseči, da bo vsak mlad človek študiral in to najmanj do tridesetega leta. Tako se bo vsak zaposlil po tridesetem letu in potem bo moral delati do sedemdesetega ali celo petinsedemdesetega leta. Res imamo zdaj pet sto štirideset tisoč upokojencev. Ampak to je začasno stanje. V štiridesetih letih se bo število bistveno zmanjšalo. Tudi je za negovalne bolnišnice Zoran Jankovič pravilno predvideval, da jih ni treba graditi, ker bodo kmalu nadvse nepotrebne. Vsaka tovarna, vsaka pisarna in vsaka učilnica bo spremenjena v negovalno bolnišnico!
Moje prerokbe so vprašljive. Razmišljam zgolj politično. Politika pa je nezanesljiva. Edino, kar lahko za trdno izjavim in v kar verjamem, je, da so klavzule v pogodbah, ki jih dobivajo na mizo podizvajalci ali pa kar navadni delavci, izrazito čudne, pa tudi čudežne! Božanske! Varujejo napredek, drzne menedžerje in najbrž tudi banke, ki na koncu vedno dobijo svoje, posebno še ob stečajih, ko so, kdo bi si mislil, njihove pogodbe takšne, da imajo popolno prednost! Ne poznam meril, po katerih Franc Rode ugotavlja, da Bog izginja. Vendar, tudi če Bog ne izginja, bi mu priporočil naj se spravi nekam na varno, preden ga Slovenija spravi na slab glas. Najlepši konček sveta, tako rekoč raj na zemlji, je tako poln čudes, da si Bog lahko privošči malo počitnic. Morda na Hrvaškem ali v Grčiji.