Blasfemija oživljena?

Pakistan se te dni sooča s številnimi tragedijami, predvsem zaradi katastrofalnih poplav, toda za nekatere tragične usode ljudi so odgovorni tudi pakistanski sodržavljani, predvsem zaradi veljavnih zakonov, ki prepovedujejo svobodno izražanje „napačne“ veroizpovedi v državi. Habib Peer, ki se je iz ZDA nedavno vrnil nazaj v Pakistan je bil tako na primer prejšni četrtek žrtev napada s strelnim orožjem v južnem delu mesta Sanghar. Med vožnjo 13-letnega vnuka se je njegovemu avomobilu približalo motorno kolo, strelec na zadnjem sedežu pa je Habiba ubil s strelom iz pištole. Deček, ki je videl uboj je pravzaprav videl ponovitev zločina – na enak način so namreč neznani napadalci ubili že njegovega očeta. Zdravnika, ki je skrbel za revne v mestu so ubili s streli iz pištole, ko se je vračal domov vse to pa – zgolj zaradi njegove vere. Stric, ki se je vrnil iz ZDA je želel pomagati družini ki je izgubila očeta, vendar je doživel enako usodo kot njegov brat. Družina je namreč „napačne vere“ saj verjame v vrnitev Mirze Gulama Ahmada oziroma Mahdija, ki je leta 1887 razglasil da je mesija. Mahdijevce ima večina muslimanov za heretike in za neprave muslimane. V skladu s pakistanko zakonodajo je štirim milijonom pristašev te verske ločine namreč prepovedano javno izražati njihova verska prepričanja, če pa sunite ali šiite pozdravijo s „selam alejkum“ pa so lahko obsojeni celo na zaporno kazen zaradi blasfemije in žalitev drugih muslimanov. Mule, ki verjamejo v Mahdija obsojajo in jih pogosto javno obtožujejo, med drugim tudi za katastrofalne popave v Pakistanu, ljudem pa pripovedujejo, da je njihova dolžnost, da ubijejo tiste, ki verjemejo v Mahdija. Teresita Schaffer, nekdanja ameriška ambasadorka v Sri Lanki opozarja, da je preprečevanje pregona pristašev te in podobnih verskih ločin „precej na koncu liste nalog State Departmenta“, vendar opozarja, da je nasilje proti verskim manjšinam danes najhujše od začetkov Pakistana v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Samo maja je napad talibanov na dve mošeji ubil 78 pripadnikov omenjene verske ločine. Leta 2002 je ameriški kongres zahteal od Pakistana, da se odpove drugemu členi ustave, ki pristaše Mahdija opredeljuje kot nemuslimane, toda zaman – Pakistan je do danes le še zaostroval svojo versko zakonodajo. Mahdijevci so prizadeti tudi zato, ker jim oblasti v južnem Pundžabu ne nudijo zatočišča in strehe nad glavo, potem ko so bili žrtve poplav.

Nič bolje se ne godi pristašem drugih verskih prepričanj. V začetku avgusta so številne mednarodne organizacije protestirale zaradi postopkov pakistanskih oblasti. Nedavno je bil namreč obsojen kristjan Rehamat Masih Faisalabad. Zemljo ki jo je želel odkupiti za izgradnjo naselja kristijanov si je želel polastiti še en podjetjnik, ki je Masiha obtožil sramotenja preroka Mohameda, kar je kaznivo po členu 295/C kazenskega zakonika Pakistana. V Pakistanu sicer živi okoli 20 milijonov kristijanov, ki imajo v parlamentu zagotovljeno tudi določeno število sedežev, vendar jih na ta mesta izbirajo predstavniki muslimanske večine.

To je samo eden od mnogih podobnih primerov pregonov blasfemije v svetu. Znan je tdi primer iz Malezije, kjer je minister zadolžen za „muslimanske zadeve“ vložil pritožbo zoper odločitev sodišča, ki je nekemu katoliškemu časniku v tej deželi dovolilo uporabo besede - „Alah.“ Malezijsko višje sodišče v Kuala Lumpurju je namreč dovolilo tedniku Herald pravico do uporabe besede „Alah“, saj naj bi imel katoliški časnik do tega „ustavno pravico“ Spor med vlado in katoliškim časnikom se je vlekel precej časa, vlada pa je trdila, da imajo pravico do uporabe besede Alah samo Muslimani, ki so v Maleziji seveda prepričljiva večina.

V državi z več kot 25 milijoni prebivalcev je namreč 60,4 odstotkov muslimanov, vendar je
uporabo besede „Alah“ samo za Muslimane določil „narodni svet za fatvo“. Večino muslimanov je namreč strah, da bi uporaba besede „Alah“ s strani „nemuslimanov“ lahko povzročila verske napetosti ter da bodo na ta način kristjani lahko „lažje spreobračali lokalno prebivalstvo“. V Maleziji so poleg katoličanov največje manjšine Kitajci in Indijci, ki opozarjajo tudi na povečano „islamizacijo“ države.

S podobnimi težavami pa se srečujejo nekateri državljani tudi v Evropi. Gre predvsem za ateiste, ki imajo v zadnjem času največ težav v Irski. Ateisti na Irskem so namreč lahko zaradi novega zakona, ki ostro kaznuje „blesfemijo“ ostro kaznovani, v kolikor se na neprimeren ali „žaljiv“ način izražajo o veri. V skladu z zakonom, ki je stopil v veljavo z novim letom 2010 so posamezniki lahko kaznovani zaradi blasfemije, če razširjajo mnenja, ki so „žaljiva glede zadev, ki so sveta za katerokoli religijo in povzročijo zgražanje pri večjem številu pripadnikov te religije.“ To praktično pomeni, da lahko pripadniki katerekoli religije že zgolj z množičnim javnim zgražanjem dosežejo omejitve javne besede. Kazni za žalitve so visoke, od 25 000 do 35 000 evrov. Evropsko sodišče za človekove pravice je sicer v podobnih primerih zaradi pravice do svobode govora že večkrat zavrnilo različne obsodbe sodišč evropskih držav zaradi neutemeljene „blasfemije.“

Vse skupaj pa seveda ni brez zveze s Slovenijo – čeprav je v Sloveniji svoboda verske veroizpovedi na precej višji ravni kot v Pakistanu je seveda res, da smo tudi v Sloveniji doživeli precej blasfemičnega zgražanja zaradi celjske skupine Strelnikoff in njihove podgane v Marijinem naročju, da o vseh drugih incidentih povezanimi s skrunitvami križev niti ne govorimo. Skrajni primeri netolerantnega obnašanja v svetu obvezujejo tudi domačo politično elito da si po diplomatski poti trudi za konec takšne nesprejemljive prakse slovenske »zaveznice« v boju proti talibanom ter promocijo strpne politike v Sloveniji.