Turčija spodkopuje sankcije
Kljub ostrim opozorilom, ki jih je ameriško zunanje ministrstvo že večkrat podalo v zvezi z zunanj politiko Turčije predsednik turške vlade Tayyip Erdogan, ki mu je nedavno uspel preboj z ustavnimi spremembami, ne želi spremeniti nove usmeritve države. V zadnjem času je tako Turčija precej ohladila odnose z Izraelom, kljub temu, da jo je tudi ameriški predsednik Barack Obama posvaril, da bo ostala brez orožja, ki ga nujno potrebuje za vojno proti kurdskim upornikom, če bo njena zunanja politika zavila s poti, ki jo je odobrila zveza NATO. ZDA so bile razočarane predvsem zaradi turškega ostrega nasprotovanja sankcijam proti Iranu. Po sankcijah proti Turčiji s strani VS OZN, ki so bile sicer precej bolj blage od pričakovanih ali napovedanih – ZDA Kitajske in Rusije niso uspele prepričati v prepoved uvoza bencina v Iran –, pa so ZDA in EU še dodatno zaostrile nastop do Irana in uvedle dodatne, še ostrejše sankcije do Irana.
Vendar pa turško vodstvo kljub pričakovanju, da bo Turčija postala polnopravna članica EU, vztraja pri drugačni usmeritvi. Turški predsednik vlade Tayyip Erdogan je poslovnežem v Iranu in Turčiji namreč napovedal, da namerava Turčija v roku petih let potrojiti svojo trgovinsko menjavo z Iranom. In to v trenutku, ko je Iran še pod posebnim pritiskom večjega dela mednarodne skupnosti zaradi svojega jedrskega programa. Turški predsednik vlade je namreč dejal, da imata Iran in Turčija trgovinsko izmenjavo v višini deset milijard dolarjev, toda če bi obe državi zmanjšali ovire za trgovanje in dopolnile preferencialni trgovinski sporazum, potem bi trgovina po Erdoganovi napovedi lahko narasla celo na 30 milijard dolarjev. Danes kar 80 odstodtkov turško-iranske menjave predstavlja izvoz iranskega plina v Turčijo, saj Iran oskrbje Turčijo z eno tretjino plina, ki ga potrebuje.
Analitiki ocenjujejo, da želi Turčija, nezadovoljna zaradi sankcij zoper Iran iz sedanje situacije enostavno potegniti velike dobičke, in to navkljub pritiskom EU in ZDA. Turčija očitno še zmeraj ocenjuje, da bo škoda, ki jo bo s strani EU in ZDA utrpela zaradi trgovanja z Iranom vsekakor precej manjša od dobičkov, ki jih lahko pričakuje od trgovanja z Iranom. EU končno tudi zaradi nerešenega vprašanja Cipra in nasprotovanja Grčije, Nemčije in še nekaterih drugih držav vstopu Turčije v EU ne more ponuditi kakšnih posebnih diplomatskih korenčkov, ZDA pa težko resneje pritisnejo na Turčijo, saj je najpomembnejši član zveze NATO na južnem boku te vojaške zveze, hkrati pa je nepogrešljiva tudi ob vodenju operacij v Iraku in Afganistanu. Po drugi strani pa je turška diplomacija danes bolj “samosvoja” tudi zato, ker je že pred sankcijami proti iranu poskusila skupaj z Brazilijo doseči dogovor, ki bi preprečil sankcije proti Iranu, vendar žal neuspešno.
Turčijo v Iranu zanimajo tudi projekti privatizacije, ki naj bi se začeli leta 2011. Turčija računa, da bi lahko prevzela tudi finančne in trgovske posle, ki so jih v Iranu doslej izvajali preko Dubaja in Združenih arabskih emiratov. Vse to potrjuje znano dejstvo, da so namreč učinki ekonomskih ukrepov praviloma zelo negotovi, v najboljšem primeru pa prizadenejo predvsem najširše sloje družbe. Prav tako kot v primeru Iraka, ZRJ in še mnogih drugih “sankcioniranih” držav pa po pravilu zmeraj največje dobičke od sankcij odnesejo sosednje države in tiste, ki postanejo posredniki pri nabavi sicer “prepovedanega” blaga.