Namakanje

Ljubljanski županski kandidati imajo precej naporno nalogo, namreč, da razložijo, kaj vse je aktualni župan v štirih letih naredil narobe. Tako njihove pripombe nujno postanejo strokovne, pri tem pozabijo, da stojijo v krogu na nacionalni televiziji, ki je vseskozi samo politična. Kulturo, strokovnost, znanost in celo statistike so televizijski novinarji in novinarke že davno zavrgli, včasih jih potegnejo na plan samo v obrambo te ali one politike. Strokovna debata v ringu, kjer ima vsakdo na razpolago petinštirideset sekund in za repliko morda trideset, se spremeni v nenehne globoke vzdihe voditeljice, naj bodo kandidati vendar po meri nacionalne televizije in njenih oddaj in ne po meri samih sebe. Ta „samih sebe“je dober izraz za globoka čustva, ki so jih kandidati štiri leta gojili vsak sam pri sebi v popolni oddaljenosti od medijev in nam jih zdaj velikodušno razlivajo po studiu. Še tisti, ki so vendar člani mestnega sveta, so se prikazovali tako poredko, da pravzaprav ne poznamo njihovih frizur in ostalega fizičnega videza, ne vemo, v kakšni formi so. Ljubljana nima svojih medijev, svoje televizije, svojega radia, nekaj, kar ima skoraj vsaka občina, točneje, vsaj tretjina slovenskih dve sto osmih občin. Ljubljana doživlja samo sebe samo v času poplav, ker poplave so nacionalna in državna snov in to snov je nacionalna televizija seveda dolžna prenašati. V šoli smo se učili, da so prve države nastale zaradi obvladovanja poplav in ureditve namakalnih sistemov. Egipt, Mezopotamija, Mehika in tako dalje. Slovenija ima lastno državo dvajset let, že prvo leto je doživela poplave, vendar dvajset let je premalo, da bi lahko država uredila samo sebe, kaj šele poplave in namakanje. Zadnjega sploh ne potrebujemo, saj je kmetijstvo kot kaže zdaj bolj evropski, kot pa slovenski problem. Poplave pa niso stvar mesta, poplave so v pristojnosti države, saj jih tudi najdemo povsod po Sloveniji, ne samo v Ljubljani. Kakšno možnost imamo, da bodo sosednje občine pustile zgraditi vodne zadrževalnike in tako ne bodo potopile Ljubljane? Mislim, da zelo majhne. Preveč jih je, zahtevne so in Ljubljana ne bo nikoli imela dovolj denarja, da jim ustreže. Zakaj to imenitno mesto ne bo nikoli imelo dovolj denarja? Ker se je v tem mestu nekako naselila država in zdaj ta država rešuje državne naloge, vendar ne tako hitro, da je ne bi prihodnji župani vsako leto namakali. Do končne utopitve, seveda. Medtem ko država državnih nalog ne zmore, mesto Ljubljana rešuje prepoznavnost in priljubljenost Ljubljane v svetu. Oboje seveda skozi oba stadiona in skozi vrhunski šport. Zakaj bi naj stadion bil v Ljubljani, zakaj bi naj stadion vzdrževalo mesto in ne država in zakaj bi naj šport in univerza in kultura bili ljubljanski in ne državni projekti? Končno, zakaj bi se kandidati za župane in obenem kandidati za politike potegovali za županstvo v mestu, ki ga skupaj mesto in država utegneta utopiti? Strokovnost kandidatov me je presenetila. Vseeno, čeprav so politiki, so nekateri med njimi polni znanja. Seveda vemo, da samo znanje in strokovnost lahko uredita urbanizem in kanale in zadrževalnike vode, vendar pred tem mora politika znanju in strokovnosti in urbanizmu pripustiti dovolj priložnosti. Priložnosti, ki jih politika komu prepušča, pa so odvisne od denarja, ki ga je ta politika uspela zbrati. Ali pa ji ostane, potem, ko so jo utrudili kakšni drugi projekti. Veličastna politika, ki v velikih zamahih kuje državo med zvezde, se s tako malenkostnimi nalogami, kot je poljedelstvo, turizem, urbanizem, obrt in industrija in seveda pobiranje davkov seveda ne more ukvarjati. Politične stranke so pripeljale same sebe tako daleč, da bodo v igri za županskega kandidata zgolj žrtev pet in štirideset sekundnih strokovnih razprav. Ker pa so volivci Slovenci in Slovenci smo zadnjih dvajset let samostojne države razdeljeni po strankah in nas to tako zelo veseli, je vprašanje ali bo Slovence prepričala razumnost, strokovnost in praktičnost. To slednje bo še težje, ker Ljubljančani najbrž ravno tako kot vsi Slovenci ta hip hrepenimo po učinkovitosti, pa naj bo kakršna koli. Medtem ko telefoniramo znancem: „Vam je že zalilo klet? Je voda čudežno stekla po cesti mimo hiše? Kaj ste na hribu in zdaj dežurate, da vam plaz ne odnese hiše?“ je pač težko razmišljati, kakšna sta videti Ljubljana in Slovenija iz helikopterja! Tudi v Pakistanu so poplave in kot vemo, se Pakistan nenehno ukvarja z Afganistanom tako kot Slovenija.