Demokracija in stavka javnih uslužbencev

V demokraciji odločajo politične stranke. Takšna stranka ima sorazmerno malo članov, vendar ti člani skrbno pazijo, da v vseh svojih organih odločajo po željah in apetitih svojih volivcev. Volivcev je namreč desetkrat več kot članov. In vsaka stranka si jih želi več in več. Politične stranke odločajo skupaj s koalicijskimi partnerji. Tu nastopi težava. Vodilna stranka mora zadovoljiti tudi člane koalicijskih strank, obenem pa doseči, da se volivci ne bodo preveč zagreli za katero od koalicijskih strank. Tako pridemo do tako imenovane lotizicije. Lotizacija, to je tako kot loto: predsednik vlade podeli nekatera področja koalicijskih partnericam, da se ta ubadajo ali morda celo opečejo z njimi. Kdo bi natančno vedel, kateri stranki je Borut Pahor dodelil poplave, stavke in zgodovino in medije.

Vendar ko se v tednu pred lokalnimi volitvami vsujejo na občane poplave, stavke javnih uslužbencev, zgodovina in mediji, predvsem opazimo, da je izjemno porasla vloga političnih strank.

No, da, na soočanjih županov zvemo, kdo kandira v kakšnem kraju. Če v časopisih ne preskočimo strani s kandidati, bomo celo zvedeli, da se kandidati med sabo razlikujejo. Vendar, če kdo misli, da bo stavka javnih uslužbencev prisilila vlado, da najde manjkajoče milijone za uskladitev plač, stavi zgolj na domiselnost zdajšnje vlade in koalicije. Zdaj pa sploh niso pred nami državnozborske volitve, ampak lokalne. Če kdo misli, da bo stavka carinikov odrezala Slovenijo od Luke Koper in sploh od Evrope, se moti. Tovornjakarji bodo spet čakali v dolgih vrstah, kot so že tolikokrat, imeli zgubo in se jezili, to je pa tudi vse. Tako ali tako vemo, kako delamo Slovenci z avto cestami. Nenehno si izmišljujemo razloge za primerne prometne zamaške. Ker pa so javni uslužbenci tudi televizijci, so najbrž televizijci tisti, ki bodo v tednu pred volitvami naredili največ škode. Čisto nedolžno so izjavili, da bodo spremljali dogodke, da pa o čisto vsem pač ne bodo poročali. Politične stranke v tednu pred volitvami proizvajajo stotine bolj ali manj slovesnih dogodkov. Ampak dogodki niso vse: zvedeti bi morali mnoge podrobnosti, ki jih dogodki sami pač ne bodo razkrili. Demokracija je pač taka, da bo v vsaki od dve sto desetih občin spravila na oblast enega župana in če ne ene same stranko, pa samo eno koalicijo. Župan je lahko nadstrankarski. Če si ne bo on našel najljubše stranke, si bo kakšna stranka našla njega. Vsekakor si ga bo našla kakšna koalicija. Zmotno je mnenje, da v diktaturi odloča en sam diktator, v demokraciji pa odločamo vsi. V demokraciji odločajo tisti maloštevilni, ki smo jih pač izvolili. Izvolili smo jih lahko samo izmed tistih, ki so jih predlagale naše najljubše stranke. Vsak posameznik ima sicer možnost, da se zbliža s to ali ono stranko, vprašanje pa je, kako zelo popolno je to zbližanje. In v kolikor ne bo sestava koalicije vplivala na odločanje o željah posameznega občana. Če imamo pred sabo nenadoma pester september s poplavami in z grožnjami stavk in mu zdaj sledi še bolj pester oktober s stavko javnih uslužbencev in če se nenadoma spomnimo, da bi v demokraciji morale odločati politične stranke in bi morali občani izbirati med njihovimi argumenti izrečenimi v predvolilni tekmi, nas morda preseneti, da nenadoma o vsem odločajo vodje sindikatov, policaji, cariniki, uradniki na upravnih enotah, zdravniki in televizijci. Nič nam ne pomaga, če opazimo, da večina javnih uslužbencev in njihovih sindikatov ne verjame v stavko in pač zato ne stavka. Tisti, ki stavkajo so lahko še tako prijazni in stavkajo delovno in na delovnih mestih. Vendar množični mediji, posebno televizija, so ves čas napolnjeni s temami, ki pravzaprav niso najusodnejša za naslednja štiri leta. Ne rečem, da v večini občin ni jasno, kaj bodo volivci izbrali. Ampak v velikem in celo zelo velikem številu občin se utegne zgoditi, da volivci pač ne bodo mogli skrbno pretehtati, med kakšnimi možnostmi se pravzaprav odločajo. Diktature so zato, da se narodi odločajo na prvo žogo, po videzu in velikih obljubah. Demokracija pa bi naj bila drugačna: naj bi vnesla malo več razuma v politično samopostrežbo in omogočila vsaj nekaj, pa četudi bolj skromne in bolj omejene izbire. Vsaj enkrat na štiri leta bi si naj občani vsaj na lokalni ravni izbrali obetajoče župane in obetajoče koalicije. No, poizkusili izbrati. Lokalne volitve so se na prav srhljiv način potopile v poplave. Vode so počasi odtekle, zdaj nam nenadoma cariniki jezijo tovornjakarje v dolgih vrstah, televizijci pa nas dan dan zadržujejo pred televizijskimi ekrani med domačimi ansambli in nam z zabavnimi oddajami prav nič preveč ne pomagajo, da bi lažje presojali, kakšno usodo si bomo skovali na lokalnih volitvah za naslednja štiri leta. Točno tisti teden v štirih letih, ko občan zares nujno potrebuje televizijce, se televizijci predajajo višjim ciljem, namreč uskladitvi plač in herojskih bojem s prazno državno blagajno. No, da demokracija je tu zato, da vsakdo presodi po svoje.