Kultura / Gremo ubijat, kompanjerosi!

V naslednjih dneh se bo odvrtel dober ducat klasičnih špagetov - Gremo ubijat, kompanjerosi! (Sergio Corbucci), Dnevi jeze (Tonino Valerii), Tepepa (Giulio Petroni), Čas za pokol (Lucio Fulci), Velika tišina (Sergio Corbucci), Iz oči v oči (Sergio Sollima), Dober, grd, hudoben (Sergio Leone), Django: če si živ, streljaj! (Giulio Questi), Smrt jezdi na konju (Giulio Petroni), Vrnitev moža Trinita (Enzo Barboni), Sem Sartana, vaš grobar (Giuliano Carnimeo), Ime mi je Nobody (Tonino Valerii), Keoma (Enzo G. Castellari) in Beži, beži, človek (Sergio Sollima). In tale festival prihaja v absolutno pravem času. Naj vam pojasnim, zakaj.

Špageti vesterne, ki so prišli v šestdesetih, potemtakem v času, ko je bil ameriški vestern že povsem dehidriran, sterilen in brezkrven in ko je bil svet sredi tektonske kontrakulturne premene, prepoznate po marsičem: po perverzni, neromantični, somračni, groteskni, nihilistični viziji divjega zahoda, po tem, da se v njih veliko strelja in malo govori (debatirajo le pištole), po junaku, ki brez polnjenja izstreli več krogel, kot jih ima v bobnu, po strelih, ki imajo prav poseben špagetarski zvok, po tem, da je reakcijski čas petih revolverašev v seštevku vedno daljši od reakcijskega časa glavnega junaka, po streljanju iz čudnih položajev (čez ramo, skozi rokav, skozi klobuk), po truplih, ki letijo na vse strani, pri čemer se tako čudno zvijajo, kot da bi jih tank hkrati zadel od spredaj in zadaj, po vendetti, ki je glavni motiv junakov (špageti so bili pač stvar italijanskega juga in južnjaških režiserjev), po mešanju burke in tragedije, po udrtih, neumitih, neobritih, sifilitičnih obrazih, po grotesknem basanju s hrano, po kanjonih, ki izgledajo kot kamnolomi, v katerih so za hip prekinili delo, po svetopisemski intonaciji in klenih krščanskih imenih junakov (Amen, Aleluja, Sveti duh, Sveta trojica, Sveta voda, Previdnost), po tem, da se dogajajo tam, kjer se Nacija šele rojeva in kjer še ni Države, po pompoznih nadrealističnih naslovih, po pozerskih junakih, oblečenih v črno (ko jih ubijejo, jih ni treba preoblačiti), po žvižganju in kičastih popevkah, ki se valijo na soundtracku, in po veliki muzikaličnosti pistolerosov (če ne igrajo orglic, igrajo violino, flavto ali kitaro). In seveda, stalni lik je grobar, ki trupla pobira kar sproti. Če bi jih pustil na tleh, živi kmalu ne bi imeli več kam stopiti.

Vas zanima? Več berite v Mladini