Tatovi in lov na tatove

Če ni demokracije, če vlada diktatura enega samega tirana, potem ni problemov. Menda ni nihče dovolj nor, da bi samodršca obtožil zločinov! Iskanje tatov, lopovov, tajkunov, goljufivih bančnikov in sploh zločincev je tipična in povsem svojska lastnost demokracije. Ko premišljam za dvajset let nazaj, se lahko spomnim, da sem kot poslanec velikokrat slišal o kufrčkih polnih denarja, pa o podobnih nečednostih, ampak vse te izdatne informacije so bile vedno izrečene nekako mehko, nekako zabrisano, z mero previdnosti. Kot pisatelj sem slišal še veliko več takšnih zgodb. Pisatelju lahko vsakdo naloži karkoli, ker kdo pa pisatelju kaj verjame? Najbrž novinarji slišijo še več grozodejstev o raznih nepravilnostih: ker novinarji menda niso nori, da bi lasten medij spravljali ob oglase! No, če vsi pišejo o kakšnem pojavu in če je ta pojav res postal kritičen, potem je drugače. Ampak to samo zato, ker morajo tudi mediji kaj razkrivati. V zadnjih letih sem velikokrat slišal od raznih ljudi, znanih in uglednih, kakšne sitnosti povzroča Drago Kos, Kako ovira, da bi korupcija in splošno utečen tok nepravilnosti tekla svojo uveljavljano pot in tako samo povzroča škodo in zmedo. O demokraciji, pa tudi o komunizmu, sem se učil pri samem viru: pri francoski revoluciji. Nekoč sem prebiral tisoč dve sto strani velikega formata debelo knjigo o francoski revoluciji. Pa še v francoščini. Bilo je naporno, vendar se je izplačalo. Nekje na sredi sem naletel na sledeč odlomek: V času najhujšega divjanja francoske revolucije je kasno popoldne v parlamentu dobil besedo predsednik manjše radikalne stranke: s tresočim glasom je pojasnil, da bo razkril, kdo vse krade, kdo je povezan s kom, ki krade in kakšne vrhove dosega korupcija. Vi ste vsi tatovi in razbojniki je vzkliknil! Predsednik je takoj prekinil zasedanje, povedal, da zdaj veliko poslancev manjka, celo šefi posameznih strank in da je bolj sejo prestaviti na jutri zjutraj. Sklep je bil izglasovan, seja prekinjena. Takoj se je sestavil odbor za državno varnost in pri priči obsodil šefa radikalne stranke in vse njegove poslance na aretacijo in takojšnje obglavljanje. Naslednje jutro, ko je dvorana parlamenta pokala po šivih in ko so se tribune šibile pod množico novinarjev, so vsi čakali, kdaj se bo prikazal radikalec in končno povedal, kdo v državi krade. Po nekaj urah je končno nekdo iz odbora za državno varnost povedal, kaj se je zgodilo z radikalci. Parlament je takoj sprejel pravičniški sklep, da jih je potrebno osvoboditi in pripeljati v parlament, vendar, seveda, bilo je že prepozno. Podoben dogodek zasledimo na enem izmed Stalinovih kongresov. Ugled politik se je priglasil k besedi in navedel, da bo govoril o nepravilnostih in o tem, kdo vse krade. Na Stalinov predlog je kongres izglasoval sklep, da je ta politik nepošten in da sploh ni potrebno, da govori. Ko je Leninova vdova to slišala, je rekla: »Pa ravno on edini je zanesljivo pošten!« Ni bilo pomembno, kmalu ni bil več niti živ. Ko iz mehkega naslanjača gledam televizijo in spremljam, kako urednik Financ Frankl in televizijska zvezda Slak razkrinkata Zorana Jankoviča in potem še več hobotnic slovenskih tajkunov, si ne morem kaj, da ne bi pomislil, kako obtoževanje velikanskih skupin pravnikov, ekonomistov, politikov vedno izzove neprijetne posledice. Tudi, če ne pride vmes kakšno obglavljanje, tudi če niti kakšen proces ne začne svoje dolgotrajne poti v iskanju kakršnega koli trdnega dokaza, velike besede velikih obtožb po navadi dosežejo, da se volivcem zasmilijo tisti, ki so žrtve obtožb in potem jim blatenje na volitvah prej pomaga kot škodi. Če veliki možje, pa naj so to politiki ali zgolj tajkuni, dobijo mogočna diktatorska pooblastila, potem jih pravniki, pisatelji, novinarji pač običajno ne sklatijo v realne okvire. Ker ob koncu revolucije, kakršne že in katere že, lahko vedno samo čakamo na novo revolucijo.