Kultura in integracija

Značilnost slovenske kulture do prav pred kratkim je bilo jemanje kreditov za nakup podjetij. Seveda je ta značilnost bila povezana z značilnostjo, da so banke takšno početje kreditirale. Iz obeh značilnosti je izšla tretja značilnost, namreč, da tisti, ki dobiva kredite za utrjevanje lastnine in morebitne širitve, nenadoma ne plačuje delavcev, posebno ne tistih iz Bosne. Četrta značilnost, da neplačevanje delavcev, tisti, ki dobiva kredite in ne plačuje delavcev, prevali na podizvajalce. Peta značilnost: menedžer mora biti imenitno plačan, pa če doživlja uspehe ali pa povzroča izgubo. Šesta značilnost, biti menedžer je nujno, ampak največja vrednota za Slovenca je biti kapitalist in to za vsako ceno in četudi samo za nekaj časa. V dveh desetletjih je v Sloveniji nastala kultura herojskega kapitalizma. Naj govorimo o prosvetljenim absolutizmu iz časa razsvetljenstva ali fašizmu, nacizmu, stalinizmu, navadnem samoupravnem socializmu iz pretekle dobe, vsak takšen družbeni dosežek je za svojo uresničitev vedno gradil prizorišča. Od kar je Vespazijan zgradil rimski kolosej in so potem tako v Istri, Tunisu, Turčiji in na Bližnjem vzhodu gradili amfiteatre, je za vsakega cesarja vedno najvažnejše, da zgradi gledališče. Ko sem leta triinšestdeset začel študirati gledališko režijo, me je najbolj pretresel predmet zgodovina gledališča. Profesor Kumbatovič nam je s stotinami diapozitivov dokazoval, da je v ozadju gledališča vedno vladajoči sloj neke družbe, ta vladajoči sloj se izrazi skozi cesarja ali župana ali zgolj priložnostnega milijonarja, ki najame arhitekta in potem nastane gledališče kot skupek treh različnih imenitnosti: Prva je fasada, umeščena v urbanistični koncept mesta in med druge vladne in mestne palače, druga je oder, ki mora biti narejen po okusu sloja, ki bo gledališče uporabljal in okrašen s skladu z okusom naroda, h kateremu se obiskovalci prištevajo. Tak oder je lahko globok in visok, tako, da imajo igralci na njem dovolj prostora za poskakovanje in vpitje, imeti pa mora vso mašinerijo, da lahko bogovi priletijo po zraku, zločinci se pa pogreznejo pod oder, najbrž v pekel. Tretja imenitnost je najvažnejša: obisk gledališča, bifeja med pavzo in množice restavracij na točno določenem bulevarju po predstavi pomeni identifikacijo družbenega sloja, ki se na ta način spremeni v elito naroda! Ni gledališče tisto najvažnejše, najvažnejši je arhitekt in še važnejši je tisti, ki je arhitekta izbral in uporabil. Vse se začne z urbanizmom, nadaljuje s fasado in odrom, igralci in dramatiki in režiserji so samo graditeljski pomočniki, brez problemov si jih lahko predstavljamo kot bosanske delavce, ki po šest mesecev ne dobijo plač. Kdo so torej tisti, ki utemeljujejo slovensko kulturo današnjega časa? Imena si lahko vstavite kar sami. Trditve, da so herojski kapitalisti česa krivi in da se bodo morda znašli na sodišču ali celo v zaporu, so močno pretirane. V Sloveniji, ki ima tako svojsko kulturo, je politika vpletena v prav vse pore družbenega dogajanja. Banke dajejo kredite tistim, ki so politiki simpatični in zgube, ki jih predelajo banke, bo politika poskušala dokapitalizirati. Kar bo ostalo, bodo amfiteatri. Še dobro, da v zadnjih dvajsetih letih nismo gradili narodne knjižnice, nekaj oper in nekaj velikih sodobnih gledališč, nekaj galerij in še na primer nekaj umetniških akademij. Vse take ustanove bi se nam ta hip, v času krize, močno otepale. Če hoče Slovenija preživeti kot država in če hočemo preživeti Slovenci kot za silo državotvorni posamezniki, potem se moramo integrirati v okolje. Naše okolje so štiri države, ki Slovenijo obdajajo. Imenujem jih s kratico MIHA. Madžarska, Italija, Hrvaška, Avstrija so vse precej večje od Slovenije, vse štiri imajo dokaj čudne kulturne značilnosti. Najvažnejša je, da so neuspešne, saj v zadnjem tisočletju niso uspele integrirati niti nas samih, niti tako imenovanih Slovencev, mešane skupine, ki kar naprej melje svoj eksotični jezik, se opaja z nemogočimi literarnimi deli, goji lastne največje pesnike od Prešerna do Grafenauerja, pa največje pisatelje od Finžgarja do Ivana Sivca. To še ni vse. Ti Slovenci s svojimi socialno družbenimi izmišljotinami nenehno ogrožajo svoje naravno okolje (to se pravi štiri sosednje države, ki jih na kratko označujem s terminom MIHA). Dokler je šlo za upor proti okupatorju, pa za socialistično revolucijo, pa za socialistično samoupravljanje, je nekako še šlo. MIHA je preživel. Madžarska, Italija, Hrvaška, Avstrija so preživele in preživele celo brez večje škode. Ampak zdaj je slovenska država razvila specifično kulturo povsem posebnega herojskega kapitalizma! Ne samo, da tu ne bo mogoča nikakršna integracija, tu postaja nevarno, da se bo slovenski model besne proizvodnje nogometašev, košarkarjev in rokometašev in hokejistov razširil čez vso Evropo in še širše! Še sreča, da je zaenkrat šele ljubljanskemu županu uspelo zgraditi prizorišča za prej omenjene športe in za gostovanje nekoliko starejših svetovnih pevskih zvezdnikov. Kaj bi bilo oziroma, kaj bo, ko bo mariborski župan v boju za realizacijo evropske prestolnice kulture spremenil slovenski narod v tisoče igralcev, baletnikov, lutkarjev, slikarjev in avtorjev umetniških inštalacij! Mlad Evropejec, ki ne bo vsako leto vsaj nekaj mesecev prebil na kulturnih dogodkih v Sloveniji, enostavno ne bo sodil v evropsko elito! Bo enostavno manj vreden in ne integriran! Logično: če sosednje štiri države, precej zmedena okolica Slovenije, ki jo imenujem s terminom MIHA (Madžarska, Italija, Hrvaška, Avstrija), ni uspela kulturno integrirati Slovenije, bo Slovenija integrirala najprej njih, to je, svojo okolico, potem pa še okolico te okolice, na primer Nemčijo Angele Merkel, in nazadnje vso Evropo tja do Turčije, Indije in Kitajske.