Clinton izgubil jedrske šifre

Takšno napako lahko naredi vsak. Ko zamenjaš hlače ali suknjič, odložiš tobrbico ali plašč se ti lahko kar hitro zgodi, da pozabiš na kakšno malenkost. Toda samo če se pišeš Bill Clinton in si na položaju predsednika ZDA, ima lahko vaša drobna napaka katastrofalne posledice za ves svet – če namreč izgubite malo plastično kartico s šiframi, ki odpirajo ključe za izstrelitev jedrskega orožja. In prav to se je zgodilo Billu Clintonu. Ne samo enkrat, pač pa celo dvakrat. Predvsem druga izguba kartice, ki se je zgodila leta 2000, je bila bolj usodna. Zgodbo v svoji najnovejši knjigi “Brez zadržka: odiseja ameriškega bojevnika” opisuje upokojeni načelnik glavnega poveljstva ameriške vojske general Hugh Shelton. “Šifre so bile izgubljene mesece. To je bila velika stvar. Gargantuvska stvar,” zapiše general Shelton. Za predsednika Clintona pa doda, da se glede kartice s šiframi niti “ni mogel spomniti, kdaj jo je zadnjič videl”.

Shelton opisuje tudi to, kako so v vojski sploh ugotovili, da je s predsednikovimi šiframi nekaj narobe, ko navaja, da so morali vojaški uslužbenci redno, vsak mesec nadzorovati, če so vsi podatki o šifrah na mestu. Tako je nek svetovalec ameriškega predsednika Billa Clintona ob enem od takšnih nadzorov leta 2000 uslužbencu dejal, da je predsednik na zelo pomembnem sestanku in “da ga ne smejo motiti”. Naslednji mesec je prišel do predsednika drugi uslužbenec in dobil podoben odgovor. Na koncu je zadeva postala urgentna v trenutku, ko je bilo potrebno zamenjati šifre na kartici. Predsednikov svetovalec je priznal, da je kartica s šiframi pravzaprav izgubljena že več mesecev in da se predsednik tega najverjetneje niti ni zavedal.

Postopki, ki jih je sprejela ameriška vlada za uporabo jedrskega orožja, so sicer izjemno strogi, predvsem pa bi morali biti “vodotesni”. Šifre za izstrelitev raket se tako na primer nahajajo v posebnem kovčku (imenovanem “nogometna žoga”, po šifriranem imenu enega od predvidenih napadov), ki jo seboj nosi predsednikov pomočnik, ki ves čas spremlja predsednika. Toda šifre za odpiranje tega kovčka se nahajajo na plastični kartici, ki jo s seboj nosi predsednik ZDA in jo zaradi oblike in zlatega odtenka varnostniki popularno imenujejo “biskvit”. Seveda pa se zastavlja vprašanje, kaj se zgodi tedaj, ko predsednik izgubi svojo plastično kartico s šiframi in niti ne opazi, da jo je izgubil? Odgovor na to vprašanje so ameriški strokovnjaki za državnmo varnost prvič dobili prav zaradi Clintonove izgube šifer. Odgovr je – nič. Vendar pa brez “biskvita” ne samo, da ni mogoče odpreti kovčka z jedrskimi šiframi. Predsednik, ki lahko edini izda povelje za uporabo jedrskega orožja, se posameznim vojaškim poveljnikom odgovornim za sprožitev jedrskega napada le s pomočjo šifer na “biskvitu” lahko identificira kot predsednik in vrhovni poveljnik oboroženih sil. Brez prave šifre zato povelja o uporabi jedrskega orožja sploh ni mogoče izdati.

Morda je pri vsej tej zgodbi še najbolj zanimivo predvsem dejstvo, da to ni bilo prvič, da je ameriški predsednik Bill Clinton izgubil kartico z izjemno pomembnimi šiframi. Polkovnik Robert Patterson, eden od častnikov vojske, zadolženih za prenašanje aktovke z jedrskimi šiframi je že pred sedmimi leti opisal, kako je v času predsedovanja Billa Clintona ameriški predsednik oziroma “potus” dvakrat izgubil kartico, ki jo je imel sicer spravljeno v žepu denarnice, skupaj s svojimi kreditnimi karticami. Prvič se je to zgodilo, ko je odšel igrati partijo golfa, drugič, sredi leta 1998 pa so morali njegovi svetovalci vso Belo hišo obrniti na glavo, ne da bi našli izgubljeno kartico s šiframi. Vendar pa je po človeški plati predsednika ZDA seveda lahko razumeti – po navedbah Petersona je Clinton ugotovil, da je kartica s šiframi izginila neznano kam na dan, ko so mediji objavili podrobnosti o njegovi aferi z Moniko Levinsky. Peterson je namreč tega dne, na dan, ko je izbruhnila afera Levinsky predsedniku zastavil rutinsko vprašanje in ga prosil, da mu pokaže kartico, da bi lahko preveril obnovljejne šifre. Predsednik je ugotovil, da kartice nima pri sebi. Dejal je, da jo je “morda pustil zgoraj” torej v svojih zasebnih prostorih. Poklicali so navzgor, pregledali vse prostore, toda kartice ni bilo nikjer. Clinton je na koncu priznal da jo je izgubil ter da se ne more spomniti, kdaj jo je zadnjič videl. Kmalu zatem so mu naredili novo kartico. To se je ponovilo leta 2000, ko je bila kartica s šiframi izgubljena več mesecev.

Vendar to niso edini primeri predsedniške raztresenosti. Tiskovni predstavnik Bele hiše Joe Lockhart je leta 1999 priznal, da je Clinton zapustil srečanje zveze NATO tako na hitro, da je pozabil na osebni kovček, v katerem je imel kartico s kodami za izstrelitev jedrskega orožja. Nekdanji predsednik Jimmy Carter pa naj bi po nekaterih podatkih kartico s šiframi pozabil v suknjiču, ki ga je poslal na kemijsko čiščenje.

Pri vseh teh izgubah je bila seveda največja nevarnost predvsem v možnosti, da bi šifre padle v roke nekomu s slabimi nameni. Če zanemarimo to možnost, pa ni dvoma, da je bil svet tistih nekaj mesecev ob izgubi omenjenih šifer – ne da bi se tega zavedali – morda celo nekoliko bolj varen, še posebej, če ne pozabimo na vrsto podobnih incidentov, v katerih je bilo jedrsko orožje res skorajda že uporabljeno ali pa se je mogoče zahvaliti samo srečnemu naključju, da ni prišlo do kakšne jedrske katastrofe, ko so jedrske bombe predvsem z raznih letal že padale na zemljo in v morja. Omenjeni primer Clintonove izgube šifer je zato še eden dokaz več, da bi bilo dolgoročno, za obstanek človeštva kot posebne vrste življenja vrste na planetu Zemlji nadvse koristno koordinirano izgubljanje šifer za izstrelitev jedrskega orožja kot uvod v uničenje vseh podobnih šifer in celotnega jedrskega orožja po vsem svetu.