Boj za Evropo

V enem izmed slovenskih dnevnih časopisov sem v slavospevu Borisu Pahorju zasledil misel, da se je pisatelj boril proti kar trem totalitarizmom. Nič ni narobe s tako mislijo. Časopisi nenehno poročajo, da se pisatelji borijo proti temu ali onemu terorizmu. Za kaj vse pa se borijo novinarji in politiki? No, proti terorizmu in za mir na svetu. Vsak pisatelj je sistem in njegove knjige so organizacija za širjenje pisateljeve slave. Naštel bi lahko nekaj strani pisateljev, ki so jih hvalili, da so se borili proti nacizmu. Vendar pri tem niso bili preveč natančni, v glavnem so bili proti okupaciji, pa proti Nemcem, pa za zmago Američanov in Rusov. Tiste drobne, strupene podrobnosti nacizma pa so se jim izmuznile. Za primer moram vzeti tudi Bojana Štiha, ta direktor dolge vrste kulturnih zavodov je leta tisoč devet sto petinosemdeset je napisal drobno knjigo zgodb: »Kratke in izmišljene« jo je naslovil. Te zgodbe so štirideset let po koncu druge svetovne vojne pokazale, kako je med partizani, posebno med vodilnimi, bilo kar nekaj stalinističnih dogmatikov in kako so se njihove ideje obnesle v praksi.

Ampak to je ena sama knjiga, ki jo je napisal zelo ugleden partizan, ki je še isto leto umrl, da je sploh omenila stalinizem kot ideološki problem, pa še tega v kratkih duhovitih in seveda zelo tragičnih zgodbah. Hočem reči, da pisatelji, tudi če se borijo proti kakšnemu totalitarizmu, navadno zamudijo nekaj desetletij. Ko je v sedemdesetih letih začel hrvaški profesor Stipe Šuvar razlagati načelo »po Titu Tito«, sta dva Slovenca, Dušan Pirjevec in Dimitrij Rupel divje polemizirala z njim. Časopisi so jima dali kar nekaj prostora, zaleglo pa ni. Ne samo, da se je sistem »po Titu Tito« ohranil do devetdesetih let, ko je povzročil razpad Jugoslavije, ta sistem deluje še kar naprej. Stipe Šuvar je trdil, da moramo vsi v Jugoslaviji biti proti centralizmu. Ker centralizem pač zatira posamezne narode. Obenem pa moramo biti tudi proti nacionalizmom. Ker so pač škodljivi. Vendar skrita past takega razmišljanja se skriva v zoprni podrobnosti, da kdor je za ta ali oni nacionalizem, je prej ko slej avtomatično za centralizem na ravni posameznega naroda. Če pa je nekdo slučajno pristaš centralizma v državi mnogih narodnosti, je pa prej ko slej hote ali nehote pristaš kakšnega vodilnega nacionalizma.

Na opisano problematiko me je spomnil bosanski delavec, Vegrad mu sedem mesec ni dal plače, zdaj pa ga je našla televizija, kako sedi ob praznem loncu in izjavlja: »Tega si nisem mislil o Sloveniji. Slovenija – to ni Evropa!« Ne samo, da sem prepričan, kako omenjeni Vegradov bosanski delavec ne bere Der Spiegla pa Le Monda. Tako seveda ne ve, kakšna je Evropa, ki jo je pripravljen tako zelo pohvaliti in dvigniti na raven idološke norme. Zelo dvomim tudi, da novinar, ki ga je našel redno bere toliko ustreznih časopisov, da vedel, da je za Evropo in seveda tudi globalni kapitalizem značilno, da nekaterih delavcev pač sploh ne plača ali pa jih plača tako slabo, da njihova podjetja gredo v stečaj, njihove države pa se zoprno zadolžijo. Zakaj bi nekdo sploh zaposloval delavce iz sosednje države, če bi predvideval, da bodo lahko izkoristili vse pravice, ki baje delavcem v evropski državi po zakonu pripadajo?

Hilda Tovšak je tako v Evropi kot v svetu nekaj normalnega, vendar novinarji ne opazijo, kaj se dogaja, dokler podjetje rase, ko pa se sesuje, je seveda prepozno. Takrat nič več ne pomaga, ne politiki, ne bančniki, ne novinarji, kaj šele pisatelji in filozofi, vsi skupaj lahko samo jokajo po medijih. Prej omenjeni bosanski delavec je prispeval enega najodločnejših komentarjev preteklega tedna, povedal je, da Slovenija pač ni Evropa in da Evropa pač ni takšna, kot Slovenija. Trditev je sama v sebi nelogična in nesmiselna, ampak tudi Stipe Šuvar je desetletja pisal kontradiktorne misli, pa je še zdaj vodilen balkanski teoretik. Zakaj tako mislim? Poslušal sem hrvaške poslance, kako so odstavljali Jadranko Kosor. Če ima država parlament in če ima televizijo, lahko ure in ure poslušamo poslance. Lepo je slišati živo hrvaško govorico. Hrvaščina je v dvajsetih letih postala znatno bolj podobna slovenščini, kot je pa bila prej. Poslanci imajo tudi pravico do čustev in da izražanja svojih globokih čustev. Kaj so očitali Jadranki Kosor? Da krade njena stranka, pa njena vlada, pa da je kradla prejšnja vlada, pa da jih ne bo pripeljala v Evropo, na koncu pa so ji izglasovali zaupnico.

Po ovinku so govorili isto kot Vegradov bosanski delavec: Evropa že ne more biti takšna! Bosanski delavec s nekaj sto sodelavci ni mogel vodilnim v Vegradu, slovenskim bankam in Sloveniji kot državi dopovedati, da mu morajo dajati plačo in plačevati prispevke, ker je bil pač ves čas tujec, zdaj pa bo s pomočjo televizije dosegel, da se bo Slovenija moralno sesula vase in spoznala, da pravzaprav ni Evropa in se bo poboljšala! Nerodno je, da je tudi Stipe Šuvar bil Bosanec, točenje Hercegovec. Nerodno je, da hrvaški poslanci s silnim zmerjanjem niso prepričali pozicije, da bi zamenjala vlado. Nerodno je, da bodo zdaj prišli v Evropo samo, če je Evropa takšna, kot je Hrvaška. Ker pa je Slovenija del Evrope, torej se Evropa ne more preveč razlikovati od Slovenije, morda tudi med Hrvaško in Slovenijo razlika ni tako velika. Če denar pač izginja iz podjetij in iz bank, eni pač delajo, plačila pa ne dobijo. Ko kličejo na pomoč politiko, pač samo utrjujejo vero v vlado, pa naj bo to hrvaška, slovenska ali evropska.